Z zelenimi pohorskimi gozdovi obdano cerkvico sv. Bolfenka poznajo številni pohodniki in ljubitelji Pohorja, saj je okolica prepredena s kolesarskimi in pešpotmi.
V zimskem času je tukaj precej bolj živahno. Mimo cerkvice, do katere se lahko povzpnemo s Pohorsko vzpenjačo, vodijo številne smučarske proge, po katerih drvijo ljubitelji snežnih radosti.
V vseh drugih letnih časih vladata tu mir in spokojnost, ki ju moti le šum v vetru pozibavajočih se vej mogočnih dreves.
Kraj je že od nekdaj nekaj posebnega. Tukaj je potekala prazgodovinska pot, kar dokazujejo gomile, poštelski okopi, pohorska livarna in druge najdbe vse do sv. Areha. Danes se lahko sprehodimo tudi po energetski poti, kjer se napolnimo z novimi močmi in energijo.
-
-
Cerkvica sv. Bolfenka
-
-
Cerkvica sv. Bolfenka
Cerkvica sv. Bolfenka leži na prav posebnem kraju, o čemer govori naslednja zgodba:
Tisoč let po Kristusovem rojstvu sta svetu zavladala zbeganost in strah, ki sta zajela ves krščanski svet. Bližal naj bi se konec sveta in z njim sodni dan.
V teh časih so ljudje iskali tolažbe pri svetih možeh v samotah, da so jim tolažili preplašene duše. V nemških deželah onstran zasneženih Tur je v leseni kolibi pod Ovčjo planino živel samotar Bolfenk. Sloves modrega moža je privabljal spokornike iz najoddaljenejših dežel in je prodrl vse do vladarskih prestolov.
Vest o pobožnem samotarcu Bolfenku je prišla na uho tudi bavarskemu vojvodi Henriku Prepiraču, ki je Bolfenka povabil k sebi na dvor, proseč ga, da bi mu vzgajal sina edinca, mladega Henrika.
Pobožni učitelj je delo sprejel in se spopadel s trmoglavostjo in prepirljivostjo mladega vojvodiča. A poleg nagnjenja do prepirov in zdrah je mladi učenec pokazal tudi veliko veselje do življenja v prirodi. Bolfenk je vodil mladeniča v tihotne gozdove, na jasne planine in v spokojne doline.
Ko je Henrik odrasel in po očetovi smrti zavladal v domači Bavarski, se je Bolfenk odpravil na pot čez visoke Ture, mimo zelenih jezer korotanskih, zlezel v pogorje na jutranji strani in si izbral divje pragozdove ob Dravi za svoje novo samotarsko življenje. V temačnih gozdovih Pohorja si je postavil kolibo in započel svoje tiho delo.
Ko je postalo jasno, da konca sveta ne bo še tako kmalu, se je obup ljudi sprevrgel v neobrzdano veseljačenje. In tako je Bolfenk namesto tolaženja obupancev moral pomirjati in svariti razuzdance.
Ravno tisti čas je mladi vojvoda Henrik spremljal nemškega cesarja Otona na pot v Italijo. Prišedši s svojo vojsko do Drave se je ustavil pod Pohorjem in poiskal svojega starega učitelja. Bolfenk je Henrika blagoslovil in v molitvi sta preživela nekaj dni v samotni koči.
Ko je opravil s pobožnostmi, je Henrik priredil svojim vitezom veliki lov. Tudi sam se je udeležil lova. Upehan se je pripodil za divjadjo na vrh Pohorja. Zleknil se je pod košato smreko in zahrepenel po požirku vode. A studenca nikjer nobenega!
Pristopi Bolfenk in udari s svojo puščavniško palico ob bližnjo pečino. In glej! Iz skale se ulije curek bistre studenčnice. Vojvoda se je odžejal in vprašal Bolfenka: »Kaj mi je storiti, da se dostojno zahvalim Bogu?«
»Ohrani si vest čisto, kot je tale studenec! Niti takrat se ne prevzemi, ko sedeš na cesarski prestol. Ko se leto trikrat obnovi, si posadi železno krono na glavo. In še trikrat tri leta pa te ovenčajo z zlato krono.«
»Ako se to zgodi,« je odvrnil Henrik, »postavim prav na tem mestu cerkev!« Henrik je vzel helebardo sekačo in odsekal smreko, ki je bil malo poprej pod njo počival.
Čez tri in trikrat tri leta se je Henrik vračal s sijajnim spremstvom v domovino. Ustavil se je na Pohorju in poiskal Bolfenka sredi gozdov, zakaj cesar ni pozabil svojega učenika. Še več! Prinesel mu je pismo, da je postavljen za škofa v svoji domovini – tam onstran belih Tur.
Pred odhodom sta skupaj odšla na Pohorje, da starec spomni cesarja nekdanje obljube. Tu je še ležala podrta smreka, kakor jo je bil Henrik podrl. Zeleno je še bilo drevo, kot da bi bilo včeraj posekano, in tudi štor je bil še vedno smolnorosen kot prvi dan po poseki.
Po cesarjevem ukazu so takoj začeli zidati cerkev prav nad odsekanim štorom. In Henrik in njegova pobožna žena Kunigunda sta delila darove pohorskemu ljudstvu, ki se je zgrinjalo z vseh strani se klanjat čudom božjim.
Ob gozdu nad cerkvijo pa žubori izvirek, ki ga je samotarec Bolfenk priklical iz skale. Sploh pa najdeš po Pohorju povsod – tudi po visokih grebenih in planinah – vse polno studencev. Zakaj koder koli je pobožni samotar nekoč hodil in počival, povsod je s svojo palico pritrkaval živo vodo na dan, ki še danes poji in krepi pohorskega romarja.
Josip Brinar: Pohorske bajke in povesti (1933: 5–11).
Vir:
- Haramija, Dragica: Mariborske vedute: Pripovedke o Mariboru in okolici. Založba Pivec Maribor.
- Fotografija Bolfenka vir: https://www.evharistija.eu/