Na desnem bregu Drave v bližini današnjega dvorca Fala nas na grebenu nizkega griča na stari falski grad spominjajo le še borni ostanki. Prve omembe gradu segajo v leto 1245, ko so grad upravljali vitezi Falski, ministeriali oziroma kastelani šentpavelskega benediktinskega samostana. Stari grad je bil razdejan med vojaškima spopadoma v letih 1405 in 1407. O njem pričajo le še temelji grajskega jedra in delno ohranjena zunanji in notranji jašek.
Zametki novega dvorca Fala naj bi nastali po vojaškem razdejanju nekoliko nižje proti Dravi. Prelepi grad leži na razgledni rečni terasi, ki jo z zahoda zapira Falska pečina, na severozahodu pa prepadne stene z obeh strani Drave. Pečine oblikujejo skalna vrata v srednjo Dravsko dolino, ki predstavljajo geološko in podnebno mejo, zaradi težke prehodnosti ozke soteske pa so bila skalna vrata v preteklosti tudi kulturna ločnica.
Ozka soteska je imela v zgodovini tudi svoje prednosti. Z gradu je bilo mogoče nadzorovati glavno pot na Koroško. Naravna skalna pregrada je tako služila kot zapora, t. i. turški zid, ki ga je bilo mogoče ob nevarnosti zapreti. Leta 1550 je dal zaradi nenehnih turških vpadov šentpavelski prior Jakob Pachler pregrado in dvorec utrditi. Zaradi velikih stroškov, ki so pri tem nastali, so dali gospoščino v najem sosednjemu graščaku Luki Szekelyju iz Viltuša.
Prednost sorodstvenih vezi so, tako kot tudi danes, izkoriščali že stoletja nazaj. Opat Vincenc Lechner je zapisal dvorec svojemu bratu Niklasu. Preteklo je veliko let z dolgim sodnim procesom, s katerim se je opatu Hieronimu (1616–1638) posrečilo, da je od družine Lechner dobil dvorec Fala zopet nazaj v last šentpavelskega samostana.
V samostanu so potem živeli redovni bratje, zaposleni na gospoščini, pa tudi profesorji in kleriki, ki so tu študirali. Vas zanima, koliko ljudi je živelo na gradu? Znan je podatek iz leta 1638, ki navaja, da so na falskem gradu poleg upravnika in pisarja živeli še vratar, sodni sluga (lictor), lovec, ribič, mlinar, konjar, kuhar in 3–5 vojakov za potrebe dežele. Dvorec je v urbarju iz istega leta takole opisan: »Ima tri lepe sobe, tri velike izbe, dvorano, dve kleti, obokano kuhinjo in kuhinjske shrambe, izbe za služinčad in potlej precej veliko kapelo sv. Miklavža.«
Gospoščino v Fali je imel šentpavelski samostan v svoji lasti do leta 1782, ko je bila ustanova ukinjena. Fala je postala državna last vse do leta 1820, ko je bila prodana Martinu Liebmannu, kasneje baronu pl. Kettenburgu, za njim leta 1860 rimskim grofom Zabeo, med obema vojnama pa jo je imela v lasti družina Glančnik.
Dvorec Fala je danes v zasebni lasti. Opremljen v duhu 17. stoletja je eden redkih gradov, v katerem se lahko vrnemo v čas grajske gospoščine in drugih doživetij bogate grajske zgodovine.
Po zaslugi zdajšnjega lastnika, ki ga je rešil neslavnega propada, se lahko ta biser v vsej svoji lepoti brezskrbno ogleduje v gladini reke Drave.
Domiselna ukana
Grad Fala je s svojo mogočno lego nad dravsko sotesko predstavljal za Turke težko osvojljivo točko. Turki so bili vztrajni in so grad večkrat oblegali ter upali, da se bodo lahko podali na svoje osvajalske pohode daleč po Dravski dolini navzgor.
Med enim takih obleganj se je približno štirideset domačinov, ki so se zatekli v grad, domislilo nenavadne ukane.
Medtem ko je pod grajskim obzidjem mnogoštevilna turška vojska čakala jutro, so Pohorci začeli hoditi po grajski poti navzgor, kot da šele prihajajo v grad. Nato so se skrivaj vračali za obzidjem na začetek poti, od koder so spet hrupno lomastili navzgor proti vrhu. Ker je bila noč brez lune in trda tema, Turki niso vedeli, da štejejo bakle, ki jih v nepretrgani vrsti vso noč nosijo vedno isti ljudje. Zaradi tako velikega števila bakel so mislili, da je za obzidjem številna množica braniteljev, zato zjutraj gradu niso napadli, temveč so se vrnili, od koder so prišli.
Viri:
- www.gradfala.si.
- Zorec, Marjeta. Najlepše zgodbe s slovenskih gradov. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009.
