Gestrin
Gestrin je povodni mož, bolj mlad kot star, nima nog, temveč plavuti. Ob Dravi se ga boje ribiči in brodarji. Ponoči rad pokaže glavo iz cmrka[1], včasih tudi zatrobi v rog. Hkrati se pokažejo nad gladino vodne ali morske deklice in splavajo k njemu. Gestrin je hude narave; ljudi vlači v cmrk in jih meče na pečine. Brodarji in ribiči imajo navado, da vržejo v vodo, preden se podajo nanjo, prstan, zamotan v rutico. Tako potolažijo Gestrina in pridobijo njegovo prijaznost.
Tudi povodnega moža, ki gospodari v Muri, se da potolažiti z darili. Pripovedujejo, da se je neka deklina, ki je bila predrznejše vrste, z večjo družbo vozila v čolnu v Prekmurje na gostijo. Povodni mož je kaj kmalu spoznal, kake vrste blago se vozi v čolnu, in je začel vzdigovati strašne valove, da bi ga prekucnil. Bila je velika nevarnost, da se vse skupaj potopi. Tedaj se spomni nekdo iz družbe, da mora deklina vreči v vodo, kar ji je najdražje, sicer povodni mož ne bo prej miroval, dokler je ne dobi v pest. Deklina uboga in vrže v razburkano Muro nove sandale z lepimi peticami. In tako se je vsa družba rešila gotovega potopa.
(Prirejeno po: Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Bilje, Založništvo Humar, 1997, str. 189.)
Otok ljubezni
Pri Gestrinu na Muri
Reka Mura, v kateri naj bi po ljudskem izročilu prebival povodni mož, teče po ravnini Murskega polja. Zaradi majhnega padca vijuga in stalno spreminja strugo. S tem ustvarja poseben svet, ki je bogat s poplavnimi logi, mrtvicami ali mrtvimi rokavi in močvirskimi travniki. Preden so Muro regulirali, je bila še bolj nepredvidljiva in razpredena v številne rokave. Sredi struge so se bohotili zeleni otoki, poplavna območja pa so segala tudi več kilometrov široko.
Na področju Murskih logov, ki se raztezajo od Veržeja do Spodnje Bistrice, so še ohranjene starejše mrtvice in sestoji vrb, topolov in črne jelše. V bližini Ižakovcev je otok, ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Včasih je stal sredi divje in nemirne struge, od bregov pa ga je ločevalo več kot 20 metrov deroče reke. Danes je lahko dostopen, saj je po regulaciji reke postal vpet v prekmurski breg. Otok je ponovno postal pravi otok, ko so domačini pred leti odprli stari kanal, ki je bil skoraj izsušen.
Otok je bil nekoč zatočišče zaljubljenih parov, tako je dobil tudi ime. Nanj se je pogosto hodila kopat beltinška grofica Marije Zichy (1883–1977); njeno kopališče domačini še danes imenujejo Koupanca. V bližnjem logu je zanimiv sestoj ogromnih platan, ki jim domačini pravijo "tulipanovci" ali "tulipani". Drevesa imajo 2–3 metrov premera in so posajena v polkrogu. Na tem mestu je imela grofica svoje zabavišče in plesišče. Danes je pokopana v družinski grobnici cerkve sv. Ladislava v Beltincih.
Na Otoku ljubezni si lahko ogledamo tudi plavajoči mlin, s katerim so domačini leta 1999 oživili nekdanjo tradicijo mlinarstva na Muri. Z otoka vozi na drugi, prleški breg eden redkih ohranjenih brodov. Do leta 1922, ko je bil zgrajen most pri Dokležovju, so bili brodovi edina povezava med bregovoma Mure, danes pa jih je malo ohranjenih. Še vedno služijo za prevoz ljudi, dobrin, lesa, živali in pridelkov. Vožnja z brodom je kratko, a svojevrstno doživetje, ki je najmlajšim vedno zanimivo.
Na otoku ohranjajo tudi spomin na büjraše – delavce, ki so v času med obema vojnama skrbeli za regulacijo reke in utrjevanje brežin. V muzeju si lahko ogledamo pripomočke, ki so jih uporabljali, avgusta pa si na tradicionalnih Büjraških dnevih ogledamo prikaze starodavnih ročnih opravil, povezanih z življenjem ob reki.
Besedilo Irena Cerar, fotografije Tadej Maligoj
Iz knjige Pravljične poti Slovenije, založba Sidarta, Ljubljana
cmrk – vodni vrtinec
