Grad Bizeljsko (nem. Wisell), ki stoji na skali, obdani z vinogradi nad vasjo Bizeljsko, je eden redkih naseljenih gradov pri nas. Zahvaljujoč skrbnemu gospodarju je obisk pravo doživetje, zato dodajte ogled gradu na seznam svojih počitniških doživetij.
Kratka zgodovina
Srednjeveški grad s pridihom renesanse in baroka je prvič omenjen leta 1404. Prvim lastnikom, vitezom Bizeljskim, so sledili vitezi iz Kozjega, gospodje Dobrnski in Soteški. Leta 1532 so posest odkupili grofje Tattenbachi. Nasledili so jih Wildensteini (1764), zadnji lastniki gradu pa so postali Windischgräetzi (1858).
Zanimivo je obdobje med vojnama. Grad je kot doto dobila grofica Christiane C. a Santa Croce, vnukinja Huga V. Windischgrätza, ki se je z možem preselila na grad. Grofica je med pogosto odsotnostjo moža oživila propadajoče posestvo ter obnovila grad. V letih 1942 in 1944 sta se jima rodila sin in hči. Med vojno je Christiane skrivala partizane, jim osebno prala (bala se je izdajstva zaposlenih), kuhala in jih zalagala z živino. Z radijskim oddajnikom sta zakonca pošiljala informacije britanski obveščevalni službi MI5. Kljub pisnim zagotovilom partizanom družine po vojni niso zaščitili. Christiano so z otrokoma, bolno materjo ter prijateljico zaprli v Brežicah, od koder so jih odpeljali v taborišče pri Lipnici. Iz taborišča jim je uspelo pobegniti, vendar so ostali brez imetja, grad in posestvo pa so podržavili.
Grad danes ne sameva. Od leta 1971 biva v njej družina Klakočer.
Na nekdanje razkošje spominja kapela sv. Hieronima. Na sprehodu skozi grajske sobane nas radovedno s stropnih štukatur opazujejo angeli, ki znajo pripovedovati zgodbe nekdanjih prebivalcev.
Okrutnost grajske gospode
Hči nekega bizeljskega graščaka je slovela po krutosti. Izmišljala si je različna težaška dela za tlačane, ki so se je bali kakor živega vraga. V najhujši vročini so morali delati tlako na grajskih poljih, gospodična pa je sedela na svojem belcu pod baldahinom, ki so ga nosili služabniki, ter z bičem neusmiljeno udrihala po kmečkih hrbtih.
Kmetje so imeli končno vsega dovolj. Neke noči so fantje ulovili gospodično in jo zapregli v plug. Ker je začela klicati na pomoč, so ji zamašili usta s prepoteno srajco.
V prihodnjih dneh gospodične ni bilo na spregled. Kmetje so že mislili, da se je pokesala, nenadoma pa so se v vasi pojavili biriči in polovili vse fante. Kruta gospodična jih je dala zapreti v grajsko ječo, prvega med njimi pa zazidati. Zazidani mladenič je trpel strašne muke. V sosednji sobi so bili zaprti njegovi tovariši, priče prijateljevim smrtnim vzdihljajem.
Ko so vaščani izvedeli, kakšna smrt čaka njihove sinove, so se dvignili k uporu, napadli grad in ga razdejali. Mladeniče so osvobodili in si privoščili razkošje grajskih kašč in kleti. »Vse je naše!« so vpili.
Toda zelo so se zmotili. Graščak in njegova hči sta pobegnila. Kmalu sta se vrnila in z drugimi graščaki prisilila kmete, da so jima zgradili grad, dvakrat silnejši od prejšnjega, ki je iz svojega skrivališča za Drenovcem z novimi močmi priganjal tlačane na delo ter si v kratkem povrnil nekdanje bogastvo.
Kazen brezbožne graščakinje
Bizeljski grad je slovel po še eni okrutni graščakinji. Ta je sovražila cerkev in vse, kar je bilo z njo povezano. Prepovedala je zvonjenje zvonov v okoliških cerkvah, ni pa se branila cerkvenih zakladov in si jih je tako ali drugače prisvajala.
Neke noči se je podala v cerkev na Svete gore. V zakristiji si je naložila zlatih kelihov in odšla proti izhodu. Sredi cerkve so ji postale noge težke, kot bi okamnele. Šele ko je odložila nakradeno, je lahko naredila naslednji korak.
Okrutnica je tako ostala praznih rok. Umrla naj bi skrivnostne smrti in se prikazuje v bližini cerkve na Svetih gorah, kadar se iz orgel sliši Ave Marija.
Strahovi na bizeljskem gradu
Tako kot vsak pošten grad ima tudi bizeljski svoje duhove. V zadnjem času jih ni kaj dosti videti, naj pa bi bilo nočno življenje pred stoletji precej razburljivo.
Na gradu naj bi silno strašilo. Neke noči se je hlapec odločil, da za 100 goldinarjev v njem prespi. Odšel je v sobano, si pripravil večerjo in legel k počitku. Ob polnoči se je začela postelja tresti, nato je poletela pod strop in padla na tla.
Hlapec je od strahu zbežal na dvorišče, kjer so ga pričakali vsi umrli vitezi gradu. Pravkar so namreč priredili turnir, kjer so popivali in se veseljačili do jutranje zore, ko so se potiho odmaknili za grajske zidove.
»Graščak« Bojan, ki v gradu živi že od otroštva, vodi obiskovalce skozi sobane v davne čase grajske zgodovine. Pokukate lahko v njegovo domovanje, na koncu pa nas popelje v klet, kjer nas očara in začara s svojim opojnim vincem in domačimi mesnimi dobrotami. Tako je, kot da bi bili na obisku pri dobrem prijatelju.
