Grad Fužine

Eden najstarejših spomenikov renesančne arhitekture na Slovenskem, grad Fužine, stoji odmaknjen od mestnega vrveža na levem bregu Ljubljanice. Ime je dobil po fužinah – obratih za pridelavo železa, ki so bili nekdaj v njegovi bližini.

Grad Fužine sta ob brzicah in naravnem jezu Ljubljanice dala postaviti Vid Khisl in njegov sin Janž. Podjetna družina Khisle je prišla iz Bavarske leta 1519. Postali so lastniki kovačij, fužin, mlinov, steklarne, papirnice in suknarne. Plemiči von Kaltenbrunn so postali v sredini 16. stoletja, leta 1590 pa so pridobili naziv baroni. Družina je podpirala mlado slovensko protestantsko slovstvo in prijateljevala s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom ter prvim tiskarjem v Ljubljani, Janezom Mandelcem.

Grad je v tistem času veljal za eno najrazkošnejših plemiških rezidenc na Slovenskem in središče renesančne kulture. Slovel je po številnih poslikavah v notranjih prostorih, kar omenja tudi Valvasor.

Po letu 1825 se je začelo za grad Fužine naslednje pomembno obdobje, ko je prešel v last trgovca in tovarnarja Fidelisa Terpinca, mladega uspešnega slovenskega podjetnika in industrialca. Pred stavbo so v tem času postavili park, ki je segal vzdolž Ljubljanice proti Studencu.

Grad v svoji zgodovini ni veliko spreminjal zunanje podobe.

V vogalih stavbe so štirje obrambni stolpi. Zanimiva sta jugozahodni stolp z bogatim renesančnim mrežastim obokom ter severovzhodni s križnimi, na osrednji steber oprtimi oboki.

Grad je obdan z obrambnim jarkom. Do petega stolpa nad vhodom vodi kamnit most, ki je bil prvotno dvižni. Utori le-tega so v kamnitem portalu vidni še danes. Nad vhodom je plošča z napisom in tremi grbi. Srednji je grb Hansa Khisla, na levo in desno sta grba njegovih dveh žena.

V notranjosti so ostanki renesančnih in baročnih stenskih poslikav ter poslikan fragment lesenega stropa v grajski kapeli.

Leta 1897 je grad dobil lastno hidroelektrarno, eno prvih na Slovenskem, ki obratuje še sedaj, takrat pa so uničili naravne brzice na reki.

Grad je v svoji zgodovini zamenjal več različnih lastnikov, ki so ga prilagajali svojim potrebam. V njem so bili talilnica železa s kovačijo, kasneje steklarna in mlin za papir ter pomožni prostori elektrarne.

Iz dokumentov je razvidno, da je bila oprema gradu bogata, vendar so prostore lastniki in najemniki izpraznili do zadnjega kosa. Izropan dvorec je bil spremenjen v stanovanja za reveže.

Po temeljiti prenovi je od leta 1992 v gradu Muzej za arhitekturo in oblikovanje.

 

Besedilo k slikam:

- Kovana krona z grajskega vodnjaka iz leta 1895 je postavljena v prizidku na vrhu stopnic.

Prevod napisa nad vhodom: "Stavbo je začel graditi, ko se je pisalo leto 1528, Veit Khisl z dobrim svetom in dejanjem Hansa Weilhammerja. Naj Bog hišo dobro varuje, naj ne dovoli, da bi jo kaj hudega doletelo. Če Bog za to ne bo poskrbel, bo zaman vsa naša čuječnost. Tako ostane v božjih rokah in imenuje se Studenec. 1557."

 

Vir:

• Wikipedija
• www.geocaching.com