V bližini Domžal pod vzpetino Tabor stoji grad Krumperk. V italijansko-renesančnem slogu ga je približno leta 1580 dal postaviti znameniti Adam Ravbar, ki se je kot poveljnik deželne plemiške konjenice leta 1593 uspešno bojeval s Turki pri Sisku. Njegovo neustrašnost opeva celo ljudska pesem.
Kot zanimivost naj omenim še to, da iz družine Ravbar izhajata tudi drugi ljubljanski škof Krištof in Valvasorjeva mati Ana Marija.
Spoznajte zgodbo, ki govori o priljubljenosti in slavi Adama Ravbarja.
Veliko slavje
- rožnik, dan sv. Ahaca, so razglasili za praznik v spomin na veliko zmago nad Turki.
Za konec tedna je bil na krumperški graščini napovedan viteški turnir. Adam Ravbar je sklenil, da se mora turnir za vse večne čase vtisniti podložnikom v spomin. Napovedal je, da bo turnir takšen, kakršnega mlajši še niso videli, starejši pa se ga ne spomnijo več. Da bi bilo razpoloženje med prebivalci njegove gospoščine že vnaprej veselo, je dal po svojem glasniku objaviti:
"Zaradi velike zmage nad Turki vse podložnike obveščamo, da se je njihov gospod Adam Ravbar odločil, da letos ne bo pobiral denarnega davka. Vse, kar boste med letom prodali, namenite za nakup nove živine in novega orodja ..."
Sejem je oživel in ljudje so začeli nakupovati. Ravbar je naročil, naj iz grajskih kleti zvalijo na plan sedem sodov vina in jih postavijo ob rob gozda na Dolcu, kjer naj bi se odvijal viteški turnir. Obenem pa je zapovedal, da se pijača ne sme točiti, preden podložniki skupaj z njim ne opravijo velike zahvalne maše v cerkvi. Da bo slavje še razkošnejše, je povabil prijatelja Andreja Turjačana s spremstvom in bližnje graščake, od kamniške, mengeške, grobeljske, jabeljske, moravške do dragomeljske gospode.
Po maši je pred cerkvijo Adama Ravbarja in njegovo družino zasulo cvetje z vseh strani. Zvonovi so zvonili tako slovesno kot še nikoli.
"Živel Ravbar! Živel baron Ravbar! Živel veliki zmagovalec!" je odmevalo. Krumperški graščak je začutil, da med njim in podložniki ni nobenih pregrad.
Nad ravnino pod Močivnikom je prihajalo vse več konjenikov. Med njimi tudi veliki prijatelj našega graščaka Andrej Turjačan. Množici, ki ga je bučno pozdravljala, je nakazal, da bi rad nekaj povedal. Zamahnil je z roko in nastala je tišina.
"Cenjena gospoda, dragi podložniki krumperške gospoščine. Izredno sem vesel, da ste me povabili na to veliko slavje. Za nami je slavna zgodovina, za katero so naši dedje prelili veliko krvi. Lahko smo ponosni na svojo preteklost in tudi na list, ki smo ga obrnili v svoji zgodovini na dan svetega Ahaca. In kdo je bil v tej bitki najbolj zaslužen? Med vsemi je to vaš graščak, baron Adam Ravbar, poveljnik kranjske konjenice! Na turškega krvoloka je udaril v trenutku, ko je bilo to najbolj potrebno. Verjetno ste slišali, da me je sam sveti oče Klemen VIII. obdaril z zlato verižico, niste pa slišali, da je sveti oče nagradil tudi našega pogumnega stotnika kranjske konjenice. Hkrati z verižico mi je sveti oče poslal tudi prstan s pripisom: 'Podari ga najbolj zaslužnemu vojaku v bitki!' In kdo drug je lahko bolj zaslužen kot naš veliki baron Adam Ravbar!"
Množica je od ponosa vzklikala: "Živel Ravbar!"
Vir:
- Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009
Ala! Ala! Moj Adame.
Siški vrli poglavare!
Al’ se hočeš mi podati,
al’ mi hočeš glavo dati?” Mu odpisal je Adame,
siški vrli poglavare:
“Nočem z lepo se podati,
nočem tudi glave dati.”
“Hočem rajši se braniti,
siški poglavar še biti;
se mi bodete kesali,
Kranjcev niste še poznali!”
Odlomek iz ljudske pesmi
|
