Grad Otočec

Sredi neokrnjene narave, kjer po lenobni Krki mirno plavajo labodi in race, je edini vodni grad v Sloveniji. Grad Otočec (nemško Wördl) stoji na enem od otokov reke Krke nedaleč od Novega mesta. 

Grad Otočec

Grad je bil prvič omenjen v 13. stoletju, natančneje leta 1251, ko so v njem prebivali vazali freisinških škofov, vitezi Otoški.

Ko so ti v 15. stoletju izumrli, je postala lastnica gradu tirolska plemiška rodbina Villandres. Leta 1560 je grad v upravljanje prejel stotnik žumberaških uskokov, baron Ivan Lenkovič, kasnejši general Vojne krajine. Leta 1629 je postal lastnik Otočca pl. Janez Sonce, o katerem je Ivan Tavčar napisal povest. Sredi 18. stoletja je grad postal del posesti plemiške rodbine Schweiger-Lerchenfeld, od leta 1854 do konca 2. svetovne vojne pa je bil v lasti rodbine Margheri de Commadona.

Grad Otočec

Med drugo svetovno vojno so partizani grad požgali in porušili, po vojni pa je bil nacionaliziran in obnovljen.

Danes je v duhu gotike in renesanse urejen v luksuzni hotel in je ena najprivlačnejših lokacij za poroke in druga svečana slavja.

Grad Otočec

Vitez Janez Sonce

Leta 1629 je grad Otočec kupil vitez Janez Sonce, graščak v Gorenjem Mokronogu. Poročil se je z dekletom nižjega stanu Ano Rozino, hčerko ljubljanskega ranarja. Razjarjeni deželni zbor, ki se je zbral po tem dogodku, je sklenil, da je treba izbrisati sramotni pečat, ki ga je brezvestni vitez vtisnil na bleščeče plemstvo. Janeza Sonca so vrgli iz "deželanstva".

Grad Otočec

Prava nevarnost, ki je grozila Janezu in njegovi Ani, pa ni bil deželni zbor, temveč samopašni Turjačani. Natančneje Jurij Ljudevit, nezakonski sin kneza in vojvode Janeza Vajkarda Turjaškega. Jurij, očetov ljubljenec, je bil minister na dvoru cesarja Leopolda, ponašal pa se je s številnimi nečednostmi, kot so lenoba, pijančevanje in pretepaštvo.

Nekega dne se je "sit navadnega ženstva" zagledal v prelepo Ano, ženo viteza Janeza Sonca. Rokovnjaču Kljukcu je ukazal, naj Ano ugrabi. Zaprl jo je na Turjaški grad, kjer je Ana noč in dan objokovala svojo usodo.

Grad Otočec

Janez Sonce je bil razjarjen in ogorčen. Pritožil se je Janezu Vajkardu Turjaškemu, ki se mu je le posmehoval. Janez Sonce se je nato preoblekel v meniha in prišel na turjaški grad. Jurij je odkril prevaro, streljal na Janeza in ga ranil.

Kmalu za tem je prišel na grad sam cesar s svojim spremstvom. Jurija, ki je s svojimi pajdaši popival in streljal skozi okno, je prihod visoke družbe presenetil. Osramočen pred pomembnimi gosti je napravil samomor. Cesar Leopold je posredoval pri Turjaških, da je Janez Sonce dobil nazaj svojo lepo Ano. Tako sta bila red in čast plemstva rešena.

Valvasorjeva upodobitev gradu v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689

Valvasorjeva upodobitev gradu v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689

 

Vir: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009

Pravljični gradovi Slovenije

Kako vznemirljivo je raziskovanje gradov! So v njih živeli princi in princese? Se v grajski kleti skriva zmaj? Le kje je zakopan skrivnostni zaklad?

Doživetja - Pravljični gradovi v Sloveniji

Slovenija je posejana z gradovi, dvorci in graščinami. Nekateri so ohranjeni, drugi so žal prepuščeni propadanju. Za mnoge med njimi danes le slutimo, kako mogočno so vladali nad pokrajino pod seboj.

V gradovih stanujejo zgodbe. Nekatere resnične, druge takšne, da jim komaj verjamemo. Pa so res neverjetne?

Prisluhnimo zgodbam, ki jih šepetajo grajski zidovi, in jim pustimo, da nas zapeljejo v skrivnostno življenje gradov in njihovih prebivalcev.