Čudovit sončen dan, ne glede na letni čas, je kot nalašč za obisk Gradu Piramida, ki kraljuje nad Mariborom. Le deset minut hoje iz severovzhodnega dela mestnega parka po poti skozi vinograde, ob enakomerni melodiji vinogradniškega klopotca, je treba, da se dvignemo nad mesto in občudujemo razgled na Dravo, Pohorje, okoliške griče in čudovito mesto pod sabo.
Tukaj kraljuje posebna energija. In če malce pobrskamo po zgodovini, vidimo, da nam ostanki gradu šepetajo najrazličnejše zgodbe. Ena takšnih je zgodba o nastanku gradu.
A najprej malce zgodovine.
Vse do leta 1784 je na griču nad mestom stal mariborski zgornji grad − Marchpurg oziroma Marburg. V prevodu pomeni Marburg grad v marki ali mejni grad.
Prvič je bil omenjen leta 1164 v 12. stoletju. Pozidali so ga koroške vojvode Spanheimi kot obrambo pred napadi Madžarov in kot novi sedež podravskega mejnega grofa. Do leta 1376 so grad upravljali ministeriali štajerskega deželnega vojvode gospodje Mariborski. Ko so ti tega leta izumrli, sta grad in gospostvo pripadala deželnemu knezu.
Grad je bil poškodovan med Baumkircherjevim uporom proti cesarju, leta 1481 so ga oblegale čete Matije Korvina, zelo pa ga je poškodovala strela, ki je leta 1528 udarila vanj. Dokončno so ga razdejali Turki leta 1532. Leta 1784 so Brandisi propadajoči in opusteli grad podrli. Na njegovo mesto so iz kamenja postavili piramido, leta 1821 pa pozidali Marijino kapelo. Preostalo obdelano kamenje so porabili za obnovo dvorca Betnava. Na stari mariborski grad spominja danes le še nekaj razvalin.
In zdaj k zanimivi zgodbi o tem,
Kako je nastala Piramida
Bilo je v starih časih, ko se je bogato prebivalstvo mariborskega mesta prevzelo in začelo razuzdano živeti. Bog je meščane ves čas opominjal in svaril, a ker so trdovratneži ostali gluhi za dobrohotne opomine, se je Bog vdal in usodo pohujšanega mesta prepustil hudiču. Vladar pekla je od veselja poskočil, pa tudi od skrbi, da mu kakšna duša ne uide. Pohitel je na Pohorje in odlomil velik del hriba.
V zelo temni, viharni noči, ko so nebo razsvetljevali strele in bliski, je hudič z odlomljenim hribom na svojem hrbtu hitel proti nesrečnemu mestu in govoril sam s seboj: "Le hitro, le hitro, da vržem to gmoto v Dravo, preden ura odbije dvanajst. Zaprem ji strugo in jo prisilim, da razlije svoje valove čez zidovje in pokonča vse grešnike, ki so namenjeni meni."
Že je prisopihal v dolino, a moči so mu začele pojemati. Moral se je malo odpočiti. Ko je odložil težko breme na tla, je k njemu pristopila prelepa v belo oblečena žena in ga vprašala, kaj namerava s tisto veliko gmoto. Vladar pekla je takoj ugotovil, da stoji pred njim Mati božja. Tako se je prestrašil, da je ostal brez besed. Tedaj pa je v mestnem zvoniku odbilo dvanajst in hudič se je spustil v dir in se nikoli ni več vrnil.
Ta opuščena gmota je grič, na katerem so postavili grad. Ko je grad propadel, so v spomin na ta davni dogodek postavili kapelo z Marijinim kipom.
Povzeto po: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009
