Z visoke pečine nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save bdi nad pokrajino pod seboj grad Rajhenburg. Grad, prvič omenjen leta 895, naj bi vzhodnofrankovski kralj Arnulf podaril vazalu Waltunu. Romanski del je nastal med letoma 1131 in 1147, ko je dal salzburški nadškof Konrad grad na novo prezidati. Posestvo so naslednja stoletja upravljali ministeriali, poimenovani po gradu – Rajhenburški, vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla viteški naziv. Po njihovem izumrtju so nasledniki grad postopno prenavljali do današnjega videza. Grad so leta 1881 kupili in preuredili v samostan francoski menihi trapisti. Na okoliških posestvih so uvedli sodobno poljedelstvo, vinogradništvo, izdelovali sir trapist in imeli na pristavi tovarno čokolade in likerjev. Leta 1941 je nemška okupacijska oblast v gradu vzpostavila taborišče za izgon Slovencev. Po vojni je bil red trapistov razpuščen. Grad je bil nacionaliziran in spremenjen v zloglasni Kazensko poboljševalni dom za ženske.
Danes si v čudovito prenovljenem gradu ogledamo zgodovino gradu in grajske bisere. Razstave nas seznanijo z življenjem in delom trapistov ter temačnim obdobjem slovenskih izgnancev in povojne zgodovine.
Na pohajkovanju po gradu niti ne slutimo, da njegovi zidovi šepetajo še eno mračno zgodbo, ki je povezana s spodnjim gradom Turn in pripoveduje takole:
Sovražna brata z gradu Rajhenburg
V dolini, kjer leži zdaj trg Rajhenburg, je bila v srednjem veku mala naselbina kmetov, tlačanov. V kup se je stiskalo nekaj hišic, kakor da se bojijo gornjega in spodnjega gradu. Valptov bič je žvižgal po hrbtih tlačanov, ki so mirno prenašali delovne napore, saj so menili, da tako pač mora biti.
V zgornjem gradu Rajhenburg in spodnjem gradu Turn sta gospodovala grofa Rajhenburška. Mlajši grof je bil lastnik spodnjega, starejši brat gornjega gradu. Brata sta se smrtno sovražila, vendar nihče ni vedel, odkod je izviralo to neopisljivo sovraštvo. Ves čas sta iskala priložnosti, da bi se drug drugemu maščevala. Nekega dne je slonel mlajši grof na oknu svojega gradu in gledal proti gornjemu gradu. Iz njegovih oči je vrelo sovraštvo in v divji jezi je škripal z zobmi.
Naenkrat zagleda svojega brata, slonečega na oknu gornjega gradu. »Čakaj, baraba, sedaj je priložnost, da se ti maščujem!« kriči v svojih mislih mlajši grof. Na okno si nasloni težko mušketo in jo nameri proti gradu na pečini.
Enakih misli je bil tudi njegov brat, ko zagleda mlajšega z mušketo v dolini. Pripravi si orožje in se z mušketo nasloni na svoje okno. »Ti bom že pokazal, lopov!« zavpije.
»Pok! Pok!« skoraj istočasno zadonita z obeh gradov dva strela, ki odmevata po dolini. Dvoje krvavečih trupel se zgrudi na tla. Bratov Rajhenburških ni bilo več. V istem trenutku sta drug drugega pokončala.
Pokopali so ju v isti grob, a naša zgodba se še ne konča. Sovraštvo med bratoma je bilo tako močno, da tudi po smrti ni prenehalo. Ljudje so pripovedovali, da sta ponoči vstajala iz groba in se borila med seboj. Ker je v obeh gradovih poslej strašilo, so izkopali njuni lobanji in ju položili v dve odprtini v grajski kapeli gornjega gradu. A sovraštvo ni prenehalo tudi v razpadajočih kosteh. Ne glede na to, da so lobanji čez dan postavili drugo proti drugi, sta se ponoči sami zasukali v nasprotno stran.
Zbrala in zapisala Rada Kos, fotografije Tadej Maligoj
Vira:
