Grad Rifnik

Na strmem skalnem pobočju v bližini Šentjurja pri Celju se dvigajo proti nebu kot osamel spomenik davnine razvaline rifniškega gradu. Grad nad prepadnimi stenami je bil dostopen le z ene strani in je bil težko osvojljiva trdnjava. Mogočni grad, ki je pripadal krškemu fevdu in so ga uživali grofje Rifniški, je bil prvič omenjen leta 1163. Njegova zadnja lastnica Uršula je bila tako siromašna, da po odpravi tlačanstva gradu ni zmogla vzdrževati, in tako je grad v drugi polovici 17. stoletja začel počasi propadati. Potresi in neugodno vreme so uničili zidovje. Tisto, kar je ostalo, so domačini porabili za gradnjo svojih domov.

Danes grad, v katerem je ohranjenih še nekaj romanskih in gotskih portalov ter oken, bdi nad osamljeno kmetijo. Po strmi stezi se je mogoče povzpeti v notranjost, kjer te objameta spokojnost in duh preteklih dni. Prisluhni šelestenju vetra in zgodbam, ki jih šepetajo grajski zidovi. Zapri oči in si zamisli, kako je bilo tukaj pred davnimi časi neke temne, viharne in neprijazne noči.

 

Kamniti most ljubezni

Nekoč, pred mnogimi stoletji sta blizu Šentjurja na Štajerskem stala dva mogočna gradova. Vsak na svojem težko dostopnem hribu, tako kot se za gradove spodobi.

Grad Rifnik in grad Ploštanj pa sta bila med seboj povezana s trdnim kamnitim mostom, ki naj bi s svojim lokom segal visoko pod oblake.

Med lepim dekletom z gradu Ploštanj in sinom gospoda Rifniškega se je vnela silna ljubezen. Mlada zaljubljenca sta že sanjala o skupni prihodnosti, a gospodar ploštanjskega gradu nikakor ni želel rifniškega zeta v svojo rodbino. Svoji lepi hčerki je prepovedal, da bi se z njim videvala.

Ljubezen med zaljubljencema pa je bila premočna, da bi jo lahko ošabni graščak zlomil. Vsak večer, ko se je nad pokrajino spustila noč in zakrila pogled stražarjem, sta se mladi plemič z Rifnika in njegova ljubezen sestala na sredini kamnitega mostu. Njuna srečanja so dolgo ostala skrita, a gospodar Ploštanja je le zvedel zanje. Togoten je skoval peklenski načrt, s katerim naj bi za vse večne čase uničil ljubezen med mladima. Neke noči je na skrivaj izruval temeljni kamen mogočnega oboka kamnitega mostu, ki je dolga stoletja povezoval gradova.

V temni, viharni in neprijazni noči sta se zaljubljenca ponovno srečala. Neustavljiva ljubezen je gnala dekle, da je prva stopila na most. Stekla je vse bližje in bližje svojemu ljubemu. Nenadoma pa se je obok zamajal, pokrajina je zaplesala in kamniti most se je z dekletom vred zrušil v brezno. Hudobni ploštanjski graščak je lahko slišal le še obupane klice svoje nesrečne hčerke, ki so jo v globini pogoltnili vrtinci naraslega hudourniškega potoka Kozarica.

 

Danes mirna Kozarica je pred mnogimi stoletji v svoje globine potegnila nesrečno dekle z gradu Ploštanj.

 

Vir: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009