Blizu Šentruperta pri Mirni na Dolenjskem stoji nad vasico z istim imenom grad Škrljevo.
Grad je bil sprva sezidan kot stolpast dvor z romanskim jedrom. S kasnejšimi dozidavami se je počasi spremenil v utrjeno graščino, ki je s hriba bdela nad majhnim zaselkom. Po prezidavah v gotiki so graščini v baroku dodali še končno fasado, ki je vidna še danes.
Posest je bila podeljena grofu Viljemu II. Breže-Selškemu. Po njegovi smrti in po smrti obeh sinov je leta 1072 Ema Krška podarila posest krški škofiji.
Leta 1541 je grad Škrljevo prešel v posest Auerspergov. Iz leta 1585 pa izvira listina, v kateri se kot lastnik omenja Janez Baltazar Wernegk.
Grad je danes v zasebni lasti. In tako kot je z veliko gradovi v naši Sloveniji, je tudi ljubki grad Škrljevo sramotno zanemarjen, zaraščen in zapuščen.
Kljub žalostni usodi gradu pa zgodbe, ki jih šepetajo grajski duhovi, še niso utonile v pozabo. Pravzaprav je zgodba z gradu Škrljevo nadvse hudomušna.
Bahavi grof
Na gradu Škrljevo je nekoč živel grof, ki se je strašno rad bahal. Ves čas je razmišljal, kaj vse bi še lahko storil, da bi se postavljal pred drugimi. Nekega dne se je domislil, kako bi predelal svoje stranišče, da bi ga obiskovalci še bolj občudovali.
Ko so bila dela zaključena, je na bogato in izbrano pojedino povabil sosednjega grofa. Silil ga je z jedačo in pijačo, da bi moral čim prej tja, kamor gre še cesar sam. In res mu zaradi preobilice hrane ni bilo treba dolgo čakati. Medtem ko je cenjeni gost opravljal potrebo, je bahavi grof nestrpno mencal od pričakovanja, kako bo gost pohvalil novo pridobitev.
Sosednji grof je bil seveda neskončno presenečen, ko je prišel v gostiteljevo stranišče. Po tleh je bila pogrnjena mehka preproga, po stenah so visele razkošne slike, školjka stranišča pa je bila mehko tapecirana. Tedaj se mu je posvetilo, zakaj je bil deležen tako razkošne pogostitve. Začela ga je kljuvati zavist. Bogatemu sosedu s hvalo ni želel privoščiti prevelikega veselja. Naredil se je ravnodušnega in z le nekaj besedami pohvalil njegov okus. Ni pa pozabil povedati, da ima doma na gradu avtomatizirano stranišče.
Na tiho je premišljeval, kako bi bahavega soseda presenetil. Za kakšno večje razkošje denarja ni imel. Naposled pa se je domislil: svojemu hlapcu bo ukazal, da bo gostu, ko bo opravil potrebo, obrisal rit. Tako naj bi bilo njegovo, sicer čisto navadno, stranišče na štrbunk avtomatizirano.
Naposled je prišel dan, ko je bahavi grof vrnil obisk. Prizanesljivo se je nasmihal ob skromni pogostitvi, ni pa se branil sladkega vinca. Naposled je tudi njega pognala narava v tisti skriti kotiček. Kar zasijal je od ponosa, ko je videl, kako neugledno je sosedovo stranišče. Še papirja se ni potrudil pripraviti! Ko je ves nejevoljen hotel vstati, mu začne nekaj brisati zadnjo plat. Enkrat pa še enkrat pa še enkrat. Kar verjeti ni mogel, kako natančno je bilo delo opravljeno. Hlapec pa je bil že malo v skrbeh, da mu bo zmanjkalo papirja. Za vsak primer je prihranil košček že uporabljenega.
Grof pa je bil po naravi radoveden, zato mu ni dalo miru, kakšen avtomat ima sosed. Vstal je, se oblekel in pogledal v straniščno luknjo. "Nič posebnega," si je rekel. "Lesena deska in spodaj greznica." Potisnil je glavo globlje, da bi videl, ali je kaj pritrjeno spodaj na deski. Hlapec pa, ki je ves sključen čepel na tramu, je v temi slabo videl. Mislil je, da grof še vedno ni opravil potrebe do konca, zato je še enkrat potegnil, zdaj že z rabljenim papirjem.
A glej ga zlomka! Tokrat je obrisal grofovo glavo.
Vir: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009
