Grad Socerb

Visoko nad Trstom se na robu kraške planote nad vasico Socerb dviga istoimenski grad. Z grajske terase je čudovit razgled na slovensko Primorje, Tržaški zaliv, ob jasnih dneh se vidijo Julijske Alpe s Triglavom ter italijanski Dolomiti z nekaterimi tritisočaki. Do gradu se lahko pripeljemo po asfaltni cesti, vzpon po markirani poti iz Ospa pa je lahko lep zimski izlet.

Nad Dolino, malo istrsko vasico, štrle na siloviti skali razvaline nekdaj slavnega socerbskega gradu. Tu so prebivali v starih časih mogočni socerbski vitezi, hrabri junaki v boju, a tudi strogi gospodje podložnim kmetom, ki so jim morali tlačaniti in jim dajati desetino. Kdor se ni pokoril, ta je moral v strašne ječe, ki so bile vklesane v živo skalo. Pogosto so z visokega gradu odmevale bučne veselice. Tedaj se je gospoda zabavala v sijajnih dvoranah. A še pogosteje je bil ponosni grad priča grozovitih bojev.

Nedaleč od grajskih razvalin se odpira v skalini globoka razpoka, o kateri pravijo, da je nekoč segala prav do Doline. Ta razpoka je Socerbska jama. V njej stoji oltar in na njem se bere enkrat v letu, dne 24. maja, sveta maša. Pravijo, da se je v rimskih časih v njej skrival sveti Socerb pred rimskimi preganjalci. Ko je bežal pred njimi, je prišel do velike skale, ki mu je zaustavila pot. Ampak skala se je pred svetim možem odprla in on je stopil v rešilno jamo. Za svetnikom pa jo je primahal tudi nevoščljivi hudobec, ki ga je hotel skušati. Sveti Socerb je še pravi čas opazil hudobo in ji rekel, naj zapusti jamo. In glej, hudoba se ni mogla braniti svetnikovemu povelju, a vendar po razpoki, po kateri je prišla za svetnikom, ni mogla več ven. Zato je strahovito zatulila, butnila z glavo ob tla ter si naredila pot v pekel. In kos te hudičeve poti se še danes vidi, to je namreč globoko brezno ob levi strani oltarja.

 

(Prirejeno po: Vrbnjakov Nande: Iz starih časov: Zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev. Trst, 1928, str. 9–10.)

 

SVETA JAMA

Zatočišče svetnika in hudobe

 

Grad Socerb na vzhodni strani oklepa obrambni zid, na ostalih straneh pa ga varujejo prepadne stene, omenjene v zgodbi. Grad ima burno zgodovino; nastal je na temeljih ilirskega gradišča, v 13. stoletju je postopno zrastel v utrjen grad. Zaradi izredne strateške lege so se zanj bojevali Benečani in Avstrijci, zato je večkrat menjal lastnike. Danes je v njem restavracija.

Vhod v Sveto jamo je v borovem gozdičku 300 metrov vzhodno od gradu, tik ob Slovenski planinski poti. Jama je edina podzemna cerkev pri nas. Njeni "prostori" so globoki 44 metrov in dolgi 200 metrov. V njej naj bi po številnih ljudskih izročilih skoraj dve leti živel mučenik sveti Socerb, ki je prestopil v krščanstvo, bil zaradi tega preganjan in na koncu leta 284 v Trstu kruto usmrčen. Od nekdaj je bilo v prvem, prostornem delu jame svetišče. O njem poroča že Valvasor, ki je leta 1678 obiskal jamo. Omenja tudi zanimivo ponvico s čudodelno vodo, ki je bila za kapniškim stebrom ob oltarju. Naredil naj bi jo Bog za svetega Socerba in ta naj bi ves čas živel od nje. Med drugim naj bi tudi kazala, ali je obiskovalec grešil.

Iz vhodne dvorane vodijo stopnice levo mimo podrtih kapnikov do vinske kleti, ki jo je dal urediti grof Petač (Petazzi), eden od lastnikov socerbskega gradu. Po ljudskem izročilu se mu je vino takoj skisalo, ker se ga ni spodobilo hraniti na tako svetem kraju. Raziskovalci so se od nekdanje kleti spustili še 20 metrov niže, po breznu, ki ga omenja zgodba. Na dnu jame so naleteli na potok, o hudobi pa za zdaj ni bilo sledu …

 

Opis poti:

Izhodiščna točka za vzpon na grad Socerb je vasica Osp pri Črnem Kalu. V vasi se povzpnemo do gasilskega doma, kjer nadaljujemo levo proti cerkvi. Nekaj korakov pred cerkvijo zavije pot ostro desno in se povzpne do zadnjih hiš v vasi. Markacije nas usmerijo levo na kolovoz nad vas. Po krajšem vzponu markirana pot kolovoz zapusti. Nadaljujemo desno v nekoliko bolj zaraščen gozd. Naprej se vzpenjamo po zmerno strmi gozdni poti, ki kmalu preide na razgledna travnata pobočja. Nekoliko kasneje pridemo do slabše makadamske ceste. Markacija na skali nas usmeri čez travnik proti vasi Kastelec. Pot se najprej zložno spušča čez velik travnik, nato se po vse širšem kolovozu povzpne do asfaltirane ceste v vasi. Nadaljujemo levo in po dobrih 10 minutah pridemo do križišča, kjer se desno navzgor odcepi cesta proti Socerbu.

 

Besedilo Irena Cerar, fotografije Tadej Maligoj

Iz knjige Pravljične poti Slovenije, založba Sidarta, Ljubljana