Grad Socka

V soteski reke Hudinje stoji v istoimenskem kraju dvorec Socka. Skrit med mogočnimi drevesi je s ceste komaj opazen. Danes zanemarjen in propadajoč, nekoč mogočen in razkošen.

Grad Socka

Dvorec Socka (Einod) je bil že v 15. stoletju poimenovan kot dvor. Leta 1404 poroča urbar iz Krškega, da so posestvo z dvorcem, 12 kmetijami, petimi vinogradi in dvema hišama vzeli v najem Popel Vitanjski, Ivan Slovenjegraški in njegov brat Kunz Winther. Dvorec je v naslednjih stoletjih zamenjal številne najemnike in lastnike ter v prezidavah spreminjal svojo podobo. Zadnjega lastnika Angleža Walter Dickina pa se starejši vaščani Socke še danes spomnijo.

Walter Dickin je v letih 1909 do 1912 dvorec popolnima obnovil in iz njega ustvaril moderno in razkošno bivališče. Družina je pozimi večinoma živela na Dunaju, poletja pa preživljala v dvorcu Socka. Walter Dickin, ki je opravljal službo bankirja v Bukarešti, je potoval med Dunajem, Socko in Bukarešto.

Čeprav so lastniki gradov v pravljicah do svojih podložnikov kruti, jih izkoriščajo in siromašijo s številnimi davki, pa so člani družine Dickin živeli z vaščani v slogi in še zlasti revnim nudili pomoč in zaščito. Walter Dickin je skupaj s sovaščani ustanovil gasilsko društvo, bil njegov član in finančni podpornik. Prav tako je podpiral prosvetno društvo, ki je v dvorcu uprizorilo kar nekaj gledaliških predstav. Hči Marta je pogosto zahajala na polja in obiskovala kmete. Družina je imela posluh za vaščane, še zlasti za reveže, ki so jim v dvorcu pripravljali hrano. Še posebej praznično je bilo ob božiču, saj so v dvorcu postavili jelko in pod njo darila, s katerimi so razveselili vaške otroke. Podobno so otroke razvajali tudi ob drugih praznikih. Živahen je bil tudi vsakoletni obisk otrok iz Nove Cerkve, ki so v Socko prišli na športni dan in bili deležni bogate pogostitve.

Leta 1934 je po smrti Walterja Dickina upravljanje dvorca prevzela njegova družina. Idilično in složno življenje družine z vaščani Socke je prekinila druga svetovna vojna. Dvorec Socka je po vojni doletela enaka usoda kot večino slovenskih gradov. Dvorec so nacionalizirali in ga tako poslali na pot propada. V njegovih prostorih sta se nastanila krajevni ljudski odbor in osnovna šola, upravljanje pa je prevzelo Zdravilišče Dobrna. Posestvo je prešlo v roke kmetijske zadruge v Vojniku, ki ga je z leti zanemarila in na koncu oddala v upravljanje kmetom. Danes v propadajočih in vlažnih grajskih stanovanjih živi le nekaj stanovalcev.

Spokojno tišino, ki objame obiskovalca, zmoti krakanje vrane v opuščenem in zanemarjenem parku. Nekje na dvorišču poje v vetru svojo enolično pesem odtrgano polkno. In odkrušena levja glava nemočno strmi v zapuščeno kolo, prislonjeno na okrušeno steno nekoč bogatega dvorca.