Malce naprej od Vranskega v smeri proti Celju opazimo na levi strani pod grebenom Čretske planine podobo velikega okroglega stolpa, ki sramežljivo dviguje svojo streho iz temnega gozda.
Grad Stopnik je znan tudi po imenih Beli grad ali Hekenberk, kar izvira iz besede Heckenbergfestungen, kar pomeni grmičevje, živa meja, ki je bila namenjena obrambi gosposkih posesti. Njegova naravna lega visoko nad Spodnjesavinjsko dolino in z gozdom obraščena okolica sta varovali grad pred vsiljivci.
Prva omemba gradu sega v leto 1188, kar pomeni, da je bil grad Stopnik najstarejši grad na tem območju. Sezidali in v njem bivali so do prve polovice 14. stoletja vitezi Hackenbergi. V tem času je bilo na gradu tudi deželno sodišče.
Kasneje je grad menjal različne plemiške lastnike in najemnike, med njimi je bil tudi celjski grof Friderik, ki je posest skupaj z vsemi pritiklinami kupil leta 1442 za 1300 funtov od Neže Stubenberške. Grad se takrat omenja kot svobodna posest, naslednje leto pa kot stolp. Gospoščina je z izumrtjem Celjskih grofov postala deželnoknežja, v zajem pa jo je dobil Hans Safner.
Leta 1635 so v času lastništva Feliksa barona pl. Schrottenbacha grad napadli in oplenili uporni kmetje. Lastnik je grad obnovil, v družini pa je ostal do leta 1794, ko ga je kupil Simon Alexander.
Grad so si kasneje lastili neplemiški, po letu 1800 pa so ga prepustili propadu, saj so zadnji lastniki ob vznožju grajskega hriba zgradili dvorec Marof, kamor so se preselili.
Kaj je botrovalo temu, da so se lastniki odločili sezidati nov grad? Verjetno to, da je bil stari neudoben za življenje. Kljub temu pa še danes kroži v okolici zgodba, da je bil glavni vzrok grajski strah.
Grajski strah
V stopniškem gradu je strašilo, zato se je gospodar z družino preselil v dvorec Marof, grad pa prepustil kmetu, ki mu je pogorela hiša. Kmet je vedel, kaj ga v gradu čaka, zato se je na srečanje s strahom pripravil. Slišal je namreč, da mu bo resnično trda predla.
Komaj je odbila enajsta ura ponoči, že je v gradu strašno zaropotalo. V sobo je planila pošast, podobna medvedu, v resnici pa je bil sam hudič. Kmet je v strahu pričakoval, kaj se bo zgodilo, a zgodilo se ni nič. Še več, pošast je začudenega kmeta povabila, naj gre z njo. Po strmih stopnicah sta se spustila v klet, kjer sta prišla v velik prostor, nekakšno delavnico, kjer so vragi kovali denar. Vragi so kmeta bogato nagradili, od njega pa zahtevali, naj jih ne izda, sicer se mu ne bo dobro godilo.
Kmet se je držal dogovora, ki ga je sklenil z vragi. Z denarjem je od lastnika odkupil grad, modro gospodaril in srečno živel do konca svojih dni.
V gradu pa morda še danes straši.
Vir: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009.
