Nad zeleno reko pečina
in na pečini grad.
Vsepovsod na njem zgodovina,
rast, razcvet in propad.
Tone Pavček v pesmi Žužemberk
Visoko na skalni polici se nad zeleno Krko dviga grad Žužemberk, eden najslikovitejših gradov na Slovenskem. Njegova zgodovina sega v 13. stoletje. Današnjo podobo trdnjave s sedmimi obrambnimi stolpi je dobil v 16. stoletju. Od leta 1538 do druge svetovne vojne so bili njegovi lastniki Auerspergi – Turjačani. Med vojno je bil grad bombardiran.
Zidovi žužemberškega gradu šepetajo številne zgodbe. Žal je večina med njimi žalostnih. Tako kot ta, ko
Pride Gregor na semanji dan
Že dolgo so se vaščani pripravljali na semanji dan. Možje so izdelovali lesene čebre, žlice in drugo posodje. Njihove žene so pekle šarklje, pite, kruh, potico in mnogo drugih dobrot, pletle in šivale so oblačila, izdelovale cekarje. Vse to so želele prodati, da so lahko od Lahov kupovale sol, sladkor in druge stvari, ki so jih vaščani potrebovali.
Prišel je 2. februar leta 1559, dan svečnice, ko se je na trgu sv. Urha začel težko pričakovani semanji dan.
Po zasneženem grajskem hribu so se podili in kotalili otroci. Trg je bil živahen, še posebej ob ognju, kjer so se greli obiskovalci in kjer so domačini pekli dva majhna odojka in koštruna. Tega je v imenu očeta prispeval graščakov sin Volbenk.
Dan se je prevesil v popoldne. Ljudje so uživali v dobrotah, se veselili in družili, zato v svoji zamaknjenosti niso opazili majhne četice konjenikov.
Počasi se je mrak zajedal v grajske zidove in semanji dan je bil končan. Vse je bilo tiho in mirno, le posamezni zvoki narave so odzvanjali nekje v daljavi. V vasi so gorele oljenke, prav tako v gradu, ki je kraljeval in se bohotil nad mogočno zeleno Krko.
Četa konjenikov se je približala gradu z njegove najbolj ranljive smeri. Grajska služinčad je počivala v hlevih, biriči so sedeli v grajski kuhinji in se mastili z ostanki pojedine. Na obzidju ni bilo nikogar. Pred gradom pa je stal Gregor, pozabljeni sin grofa Jurija Turjačana. S svojimi Napolitanci je prišel iz daljne Švice maščevat svojo mater, ki jo je grof onečastil in zavrgel.
Tiho kot mačke so se napadalci z Gregorjem na čelu po lestvah povzpeli na obzidje in začeli divjati po gradu. Presenečeni biriči niso imeli nobene možnosti. Drug za drugim so umirali pod ostrimi meči in noži.
Grof Turjačan in sin Volbenk, ki se jima je uspelo zapreti v sobo s težkimi vrati, sta nemočno gledala morijo služinčadi in redkih vojakov, ki so služili grofu.
Grof se je srečal iz oči v oči s svojim nezakonskim sinom. Videl je, da ga vodi nepreklicno sovraštvo, in spoznal, da mu ni rešitve. Zato je svojemu oskrbniku, ki se je izmuznil skozi skrivni prehod in se po vrvi spustil do reke Krke, predal pismo za svojega zaveznika in prijatelja barona Herbarta Turjaškega.
V veliki sobani gradu sta na tleh obležala mrtva oba, oče in sin. Nista mogla stopiti pred Gregorja, raje sta si vzela življenje sama. Ko je Gregor stopil v sobano, je spoznal, da pravzaprav ne ve, po kaj je prišel. Pokleknil je k očetovemu truplu in začel moliti. V sebi ni čutil olajšanja, pač pa veliko breme.
Medtem je oskrbnik prispel do gradu barona Turjaškega. Ta je nemudoma poklical k sebi poveljnika obmejnih izurjenih vojakov. V dobrih dveh urah se je zbrala mogočna vojska. Na čelu je v bleščečem oklepu jahal sam baron, sledili so vitezi, konjeniki, za njimi vojaki in velika množica kmetov, oboroženih s sekirami, kosami, noži in vilami.
Sonce je zasijalo, ko je vojska prispela pred zidove gradu Žužemberk. Gregor je stal na obzidju in gledal množico vojakov in kmetov. Vedel je, da bo prišlo do bitke na življenje in smrt.
Okoli dvanajste ure se je vnel srdit boj. Gregor in Napolitanci so počasi popuščali, ko so vojaki in kmetje preplezali obzidje. Glas ranjenih in vpitje ljudi sta se mešala z zvoki mečev, ščitov in oklepov. Po dolgih dveh urah so glasovi počasi zamirali, slišalo se je le še jačanje ranjenih. Grajska vrata so se odprla in vaščani in vaščanke so prihiteli z vedri tople vode in belimi zaplatami platna. Moški so nosili mrtve, žene so umivale in povezovale ranjene.
Na grajskem dvorišču je na eni strani za vedno obležalo 17 ljudi barona Turjaškega, na drugi strani pa so ležali mrtvi Gregor in njegovih 18 Napolitancev. Te so vaščani vrgli čez obzidje, kjer so jih pojedle divje zveri.
Bil je to strašen dan, ki se ga prebivalci Žužemberka skozi pripovedi spominjajo iz roda v rod.
Vir:
- http://www.rtvslo.si/blog/johanbank/slovenski-gradovi-in-legende-iii/28446
- Fotografije iz Arhiva Turistično društvo Suha krajina, Žužemberk, kjer pravijo, da v teh krajih teče čas počasneje.
