Ime Jelšingrad bolj spominja na ruske kraje, vendar se dvorec s tem zanimivim imenom in skrivnostno, malce strašljivo podobo skriva med drevesi vzpetine nad Šmarjem pri Jelšah.
Kratka zgodovina
Jelšingrad se prvič omenja leta 1424 pod imenom Erlach. Do leta 1456 je bil v lasti celjskih grofov. Do konca 17. stoletja, ko so ga prenovili Gaisrucki (lastniki do 1799), je dvorec menjaval številne lastnike. Večjo prenovo je doživel leta 1860 v lasti barona Goedel ‑ Lanoy, ki je dvorcu vdihnil orientalski stil. Kljub prenovi je Jelšingrad obdržal značilnosti baroka, z bogatimi štukaturami, vežo s stopniščem in poslikavami.
Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti družbe Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Grad in park, ki so ga krasile alegorične figure štirih letnih časov, sta bila po koncu vojne opustošena. V naslednjih letih je bil v dvorcu prevzgojni dom za starejšo populacijo, kasneje so ga preuredili v dom upokojencev.
Jelšingrad je bil v potresu leta 1974 močno poškodovan in v njem bivanje ni bilo več mogoče.
Grad je danes zaprt. Od nekdanjega blišča sta se ohranila orientalsko okrašen strop v mavrski sobi in freska v avli, ki prikazuje zmago Žige Dietrichsteinskega nad upornimi kmeti pri Brežicah leta 1515. Freska naj bi bila navdih za venec Stara pravda pesnika Antona Aškerca, ki je med letoma 1883 in 1889 kot kaplan služboval v Šmarju.
S pomoli, stolpiči in balkoni razgibani zidovi Jelšingrada pripovedujejo zgodbe, med katerimi ne manjka tudi tistih iz časa turških vpadov. Morda so bile prav te navdih baronu Goedel ‑ Lanoyu, da je dvorcu vdihnil orientalsko podobo.
Kako sta nastala jelševski in korpolski grad
Pred davnimi časi sta v te kraje prišla brata ajdovskega rodu. Očarana nad lepotami pokrajine sta se odločila, da si tukaj ustvarita dom. V Korpulah sta začela zidati grad, a kaj kmalu ugotovila, da bo za oba premajhen. Dogovorila sta se, da si eden izmed njiju v bližini postavi svoj grad. A glej ga zlomka! Imela sta le eno kladivo. Sprla sta se in se začela pretepati, da se je zemlja tresla. Nato sta skočila narazen in se obmetavala z blatom. Kepe so bile tako ogromne, da so nastajali hribi, ko so priletele na zemljo. Tako so nastali okoliški Sv. Rok, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž.
Končno sta uvidela, da vse skupaj ne vodi nikamor. Dogovorila sta se, da bo imel kladivo zdaj eden, zdaj drugi.
Brat, ki se je izselil, si je začel zidati grad na mestu sedanjega Jelšingrada. Med delom sta si brata metala kladivo z gradu na grad. Ko je bilo delo končano in je kladivo zadnjič frčalo po zraku, je padlo na tla s tako silo, da se je zemlja razklala. Iz razpoke je privrela voda in tako je nastalo še jezero.
Turki napadejo Jelšingrad
V času turških vpadov so tudi v te kraje zašli Turki. Že dan pred njihovim prihodom je bobnela zemlja in zvonovi so zvonili sami od sebe. Bilo jih je kot listja in trave. Turki so Jelšingrad napadli s konji, ki so bruhali ogenj, in čisto malo je manjkalo, da bi ga zavzeli. Naenkrat ob potoku zagledajo ženo, ki je prala plenice. Kot blisk se zaženejo proti njej. Žena zajame prgišče vode in jih pokropi v znamenju sv. križa. Turki se v trenutku pogreznejo v močvirje, ki je obdajalo grad. Grad in ljudstvo sta bila rešena. V ženi, ki je izvršila čudež, pa so domačini prepoznali sveto Marijo.
Okoliški kmetje znajo povedati, da so še pred nekaj desetletji pri gradnji temeljev za kmetije izkopavali kosti in orožje turških vojakov.
Pobožni graščak in njegova sinova
Na gradu je gospodoval pobožen graščak, ki je imel dva sinova. Starejši je bil pobožen kakor oče, mlajšega pa je bila sama hudobija. In takšna je bila tudi njegova žena.
Ko je nekega dne graščak pobiral davek, je snaha naščuvala kmete, da so graščaka ubili. Ker oče ni napravil oporoke, si je mlajši sin prilastil posest in vrgel starejšega brata v ječo. Ponoči je prišla k njemu svakinja in ga pregovorila, da se je odpovedal dediščini.
Toda novi gospod je bil krut, surov in pohlepen. Nekega dne je bilo kmetom vsega dovolj. Uprli so se, izgnali hudobni par ter pomagali starejšemu bratu do očetove posesti.
Zgodba o zaljubljencu
V gradu je živela lepa deklica, v katero se je zagledal mlad fant. Večkrat se ji je hotel približati, toda vedel ni, kako bi to storil. Še dušo bi prodal hudiču, samo da bi si prisvojil grajsko gospodično.
Slišal je, da v grajskem mlinu vrag kupuje duše in da daje zanje, kar kdo želi. Opolnoči se poda na pot in pride do močvirja pred mlinom. Pred njim se naenkrat pojavi iz megle velikanski pes. Postavi se pred fanta in ga ne pusti naprej. Zver je z žarečimi očmi nemo zijala v fanta, ki je začel bežati. Toda tla so se udirala in naenkrat ni mogel ne naprej ne nazaj. Tako je stal tam do zore, ob njem je pa kot ukleta pošast stražil pes. Ko je napočil dan, je pes izginil, vendar se mladenič še vedno ni mogel premakniti.
Naenkrat je iz gozda prišla grajska gospodična. Prijela ga je za roko in povedla s seboj. V gradu se je okrepčal, ji povedal vso zgodbo in jo prosil za roko. Gospodična pa se mu je razposajeno nasmejala, prinesla ogledalo in mu rekla, naj se pogleda vanj. Fant je videl, da je čez noč postal starec. Bridko je zajokal in od bolečine v srcu umrl. Gospodično je to tako pretreslo, da se je tudi ona mrtva zgrudila k njemu na tla.
Vir:
Vira fotografij:
- DOMOZNANSKI ODDELEK KNJIŽNICE ŠMARJE PRI JELŠAH.
- https://gradovislovenije.si/.
