Josipina Urbančič Turnograjska

Prva slovenska pisateljica, skladateljica in pesnica
(1833–1854)

Josipina Urbančič Turnograjska

»Zmiraj krasna je narava« je verjetno najznamenitejši verz prve slovenske pisateljice, skladateljice in pesnice Josipine Urbančič Turnograjske.

Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica, se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru. Bila je najstarejša od štirih otrok, ki so se rodili v zakonu Josipine Terpinc in Janeza Nepomuka Urbančiča.

Josipina Urbančič Turnograjska

Josipini je oče, ki je bil tudi lastnik gradu in gospostva Turn, umrl leta 1841, ko je bila stara komaj osem let. Njena mati je po njegovi smrti prevzela nadzor nad gospodarstvom in vzgojo ter izobraževanjem otrok, saj se je zavedala, da je izobrazba dobra popotnica za življenje. Prvi Josipinin učitelj na gradu (v okolici ni bilo šole) je bil Janez Kastelic. Njegovo mesto je kasneje zasedel Lovro Pintar, ki je ostal z Josipino povezan ves čas njenega življenja. Učil jo je zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk, predvsem pa ji je v srce položil ljubezen do slovenskega jezika. Učitelj klavirja Anton Globočnik ji je privzgojil ljubezen do glasbe.

Josipina Urbančič Turnograjska

Josipina Urbančič Turnograjska je bila pri 17 letih prava meščanska dama. Lepa, nadarjena in izobražena. Ljubila je naravo in gore, ki so se dvigale za gradom Turn. Oboževala je samotne sprehode v grajski okolici in menila, da človek v samoti osebnostno dozori.

Ljubezen do slovenskega jezika je izlivala na papir. Želela je krepiti vero v skupno prihodnost celotnega slovenskega naroda in vedno znova sporočati Slovencem, naj se zavedajo svoje edinstvenosti.

Josipina Urbančič Turnograjska

Njen notranji mir je 24. avgusta 1850 v deževnem popoldnevu zmotil prijatelj Lovra Pintarja, Lovro Toman. Ta 23-letni, že zelo znani mladenič, je leta 1849 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Glasi domorodni. V naslednjih treh letih se je med njima razvilo bogato triletno dopisovanje. Obsežna pisma, ki sta si jih pisala vsak dan, so shranjena v Rokopisni zbirki NUK-a. V njih sta si izpovedovala ljubezen in pošiljala sta si drobne pozornosti. Pisma razkrivajo tudi življenje tistega časa. V njih opisujeta kulturne dogodke, način življenja, družabna srečanja med sorodniki in takratnimi uglednimi možmi (npr. Janez Bleiweis, France Prešeren itd.), modo, prehrano. Josipinina pisma opisujejo tudi čudovito naravo pod Storžičem in občutke z njenih samotnih sprehodov.

Josipina Urbančič Turnograjska

Zveza Josipine in Lovra se je poglabljala in 22. septembra 1853 sta se poročila. Obred je v grajski kapeli na gradu Turn vodil Lovro Pintar. Po poroki sta se preselila v Gradec, kjer je postala Josipina zelo priljubljena v slovenskih krogih. Žal pa je bilo njene sreče kmalu konec. Proti koncu maja 1854 naj bi rodila mrtvega otroka. V tem času je zbolela za ošpicami in se prehladila. Umrla je 1. junija 1854, stara niti ne 21 let.

Josipina Urbančič je pisala pod psevdonimom Turnograjska, saj je bil grad Turn njen dom. Ustvarjati je začela pri 17 letih. Največ del je napisala v prvih dveh letih dopisovanja (1850 in 1851). Pisala je predvsem kratko pripovedno prozo: povesti, črtice, novele, basni, slike iz narave. Svoja dela je imenovala »povestice«. Bile so polne opisov in prispodob iz narave. Rada je posegala po zgodovinskih temah, kjer je opisovala motive iz slovanske, francoske, turške zgodovine. Pomembno vlogo v njenih zgodovinskih »povesticah« so imele ženske, ki so bile enakovredne moškim likom, moralno ali fizično pa so jih pogosto prekašale.

Josipina Urbančič Turnograjska

Josipina je bila v slovenskih in slovanskih krogih zelo cenjena. Prvi »povestici« je objavila v Slovenski Bčeli v letu 1851. Takrat so jo začeli spoznavati tudi na Slovaškem in v drugih deželah Avstro‑Ogrske. Leta 1852 je v Radoslavovi Zori objavila »povestico« Boris, ki je bila prevedena in objavljena tudi v bolgarščini.

Spisala je še nekaj pesmi, od katerih so ohranjene le štiri.

Josipina je bila zelo dobra pianistka in skladateljica, vendar se njenih skladb ni ohranilo veliko. Prvo skladbo je napisala za Tomanovo pesem Tri rožice. Med skladbami so se ohranile še polka Zoridanka in klavirski skladbi Spominčice in Zdravlica.

Josipina Urbančič Turnograjska je bila prva dama na »slovenskem literarnem nebu«. Bila je prva slovenska pisateljica, skladateljica in pesnica, ki si je s svojim delom utirala pot v svet, v katerem so do takrat vladali le moški.

Kljub temu da je umrla mlada, je za seboj pustila obsežno literarno dediščino.

S svojo lahkotnostjo, s katero se je lotevala svojega dela, vero v skupno prihodnost slovenskega naroda in ljubeznijo do domovine ter slovenskega jezika je navdih za marsikoga izmed nas.

 

Zbrala in zapisala Rada Kos

 

Vir:

  • Delavec, Mira. Moč vesti. Primus: Brežice, 2009.

Občudovanja vredni

Doživetja - občudovanja vredni

Ste vedeli, da je Irenej Friderik Baraga konec maja 1831 pripotoval med Indijance Severne Amerike in postal njihov apostol? Poznate Kristino Gorišek, prvo slovensko pilotko na Balkanu? In da imamo tudi Slovenci svojega Robina Hooda Franca Guzaja?

Slovenci smo majhen narod z velikimi ljudmi, ki že od nekdaj pišejo domačo in svetovno zgodovino. Za mnoge med njimi še nismo slišali ali jih le bežno poznamo, pa vendar so s svojimi dejanji, znanjem in pogumom pomembno prispevali k razvoju znanosti, umetnosti, kulturni dediščini, uveljavljanju našega naroda v svetu in ohranjanju njegove identitete.

Spoznajmo jih in se seznanimo z njihovimi življenjskimi zgodbami in uspehi.