Knežji dvor

Knežji dvor ali Celjski spodnji grad, ki je v središču srednjeveškega dela Celja, je najverjetneje nastal iz nekdanjega vovbrškega stolpastega dvora. Ta je prvič omenjen leta 1323, ko ga je grof Ulrik Pfannberški zastavil Konradu Auffensteinskemu.

Knežji dvor pri Celju

V drugi polovici 14. stoletja so celjski grofje dvor prezidali v rezidenco. Ko je rodbina izumrla, je postal spodnji grad sedež celjskega vicedoma. Leta 1457 ga je v bojih za celjsko dediščino uplenil Jan Vitovec, nato pa je prešel v roke Habsburžanov. Grad je bil dobro zavarovan in utrjen. Obdan je bil z obzidjem ter obrambnimi jarki, kar je še danes dobro vidno. V času Marije Terezije so ga Avstrijci preuredili in prezidali v vojašnico. Po požaru v 18. stoletju je bil deležen temeljite prenove.

Ohranjena sta gotska stanovanjska stavba z viteško dvorano v dveh nadstropjih in gotski obrambni stolp z nekdanjo grajsko kapelo, v katerem je več gotskih oken in portalov.

Danes je v Knežjem dvoru Pokrajinski muzej.

 

Obsodba

Napočil je dan sodbe. V zgodnjih jutranjih urah so z Zgornjega gradu odpeljali Veroniko in jo zaprli v rotovško klet. Oblečena je bila v sivo srajco, enako opravo, kakršno so nosili vsi ubogi grešniki. Nenavaden sprevod, petdeset v modro-rumene suknjiče oblečenih in oboroženih hlapcev, med katerimi je v sredini stopala uboga zvezana ženska, je spominjal na jagnje sredi tolpe kosmatih volkov.

V cerkvi sv. Danijela je že zvonilo, ko so privedli Veroniko. Množica se je umaknila petdesetim dvignjenim držajem sulic, med katerimi je hodila vklenjena Veronika. Sodniki so bili že zbrani in pripravljeni. Za tožnika, Hermana Celjskega, je bil pripravljen visok in gosposki stol. Obtoženo Veroniko so posadili na majhno, preprosto in razpokano klop. Zraven je stal dostojanstveni sodnik Hermanus Faber. Zbrani so bili tudi vsi tisti, ki naj bi pričali o Veronikini krivdi.

Pisar je začel brati obtožnico. Opisoval je, kako je Veronika s čarovnijo uročila sina Friderika. S seboj naj bi nosila strup, poseben ljubezenski napoj iz čudodelnih zelišč. Stresala naj bi ga Frideriku v vino. Od takrat dalje se mladi grof od nje ni mogel več ločiti. Obtoženka se je med branjem obtožnice otožno smehljala. Ostala je mirna, le začudeno je dvignila svoje velike globoke oči.

»Le hudičevko samo vprašajte, ali zna povedati, kako je mojega sina čisto osvojila!« je ukazal stari grof Herman.

Veronika se je nasmehnila in rekla: »Kako naj kaj takega pred toliko ljudmi povem? Glejte, ko sem ga pred deseniškim hribom prvikrat srečala, mi je bil več kot vse na svetu. Rada sem mu sledila in ga nisem vprašala, kako mu je ime. Ko pa sem izvedela, da je grof Celjski in že poročen, me je bilo skoraj konec od strahu. Več ne vem povedati.«

»Tudi mene je hotela zastrupiti,« je z gromkim glasom zakričal Herman, da je bobnel skoraj močneje kakor poprej zvonovi. »Tukaj je posodica s strupom, ki jo je nosila za vratom.«

Posodica, ki jo je v zrak dvignil Herman, se je zableščala v soncu. Ljudstvo je obmolknilo.

»Vse to je krivično, bridko natolcevanje. Lepi dragulj s strupom je od nekega beneškega trgovca kupil Friderik, ker mu je bil všeč, in mi ga obesil okoli vratu tisti čas, ko so Fridrichstein opremljali z lepim posodjem in izbranim pohištvom.«

»Nedolžna je!« so klicali ljudje po trgu.

Tedaj je vstal sodnik in rekel Hermanu: »Gospod, po vsem, kar sem slišal in videl, ne morem verjeti v njeno krivdo. Zato zahtevam, da jo oprostite vsake krivde!«

Ljudstvo je zavriskalo in v neskončnem veselju pozdravljalo Veroniko.

Stari grof pa ni kar tako prenesel poraza in se ni strinjal s sodnikovo odločitvijo. Ob mraku so Veroniko ugrabili in jo v diru odpeljali na grad Ojstrica.

 

Vir: Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Marjeta Zorec, Mladinska knjiga, 2009

Pravljični gradovi Slovenije

Kako vznemirljivo je raziskovanje gradov! So v njih živeli princi in princese? Se v grajski kleti skriva zmaj? Le kje je zakopan skrivnostni zaklad?

Doživetja - Pravljični gradovi v Sloveniji

Slovenija je posejana z gradovi, dvorci in graščinami. Nekateri so ohranjeni, drugi so žal prepuščeni propadanju. Za mnoge med njimi danes le slutimo, kako mogočno so vladali nad pokrajino pod seboj.

V gradovih stanujejo zgodbe. Nekatere resnične, druge takšne, da jim komaj verjamemo. Pa so res neverjetne?

Prisluhnimo zgodbam, ki jih šepetajo grajski zidovi, in jim pustimo, da nas zapeljejo v skrivnostno življenje gradov in njihovih prebivalcev.