Nenavadna ženska z nenavadnim življenjem, ki je svojo prvo slovensko pesniško zbirko objavila pri šestinpetdesetih letih.
Rekel je Matjažu zajček:
»Daj mi hleba trdi krajček!
Rad bi, veš, tvoj kruh pokusil,bi ob njem zobe si zbrusil.V sadovnjaku bom pozimi
drevju lubje glodal z njimi.
Kaj?Da tega res ne smem?
Kam pa naj po hrano grem?« |
Lili Novy se je rodila kot Elizabeta pl. Haumeder na božični večer leta 1885 v Gradcu. Oče Guido plemiškega rodu je služboval kot polkovnik avstro-ogrske vojske. Mati Ludovika je bila iz premožne odvetniške in posestniške ljubljanske družine Ahačič. Ko je bila Lili stara dve leti, so se preselili v Ljubljano. Dobro leto zatem je njen oče zaradi oficirske bolezni, kot se je olepševalno reklo sifilisu, naredil samomor.
Ludovika in Lili sta se preselili v domovanje Ahačičev na Starem trgu 11 v Ljubljani, na kar nas opominja spominska plošča.
Lili je bila nestanovitna, muhasta in samozavestna. Pri dvanajstih letih so jo vpisali v Huthov zasebni nemški zavod, namenjen premožnim ljubljanskim dekletom. Zaradi neprimernega vedenja so jo iz zavoda izključili, nato pa se je šolala zasebno. Zaradi njene ekscentričnosti so ji nadeli nadimek »nora grofna«.
Ludovika in Lili sta živeli udobno življenje, saj sta prejemali visoko vojaško pokojnino in dohodke od posesti. Lili se je rada zabavala in v ženski družbi zahajala v Kazino, Švicarijo in v hotel Tivoli. Več mesecev na leto je preživela na Dunaju pri teti Belli, baronici Schleiner.
Okoli leta 1910 je na plesih v Kazini spoznala svojega prihodnjega moža, češkega Nemca, polkovnika Eduarda Novyja, pl. Wallersberga.
Prva leta zakona so bila srečna. Živela sta pri Eduardovi mami na Češkem, potem pa sta se vrnila v Ljubljano. Rodili sta se jima deklici Nives in Fides. Ko je moral Eduard v vojsko, se je Lili z otroci preselila v domačo hišo in tam ostala tudi po tem, ko je izvedela, da tudi mož boleha za oficirsko boleznijo, zaradi česar je prekinila z njim vse stike.
Lili Novy velja za eno najboljših slovenskih pesnic. Pisati je začela v nemškem jeziku že pri šestih letih. Pesmi je skrivala, kasneje pa jih je odkril mož in jo spodbudil k objavi. Prve so izšle leta 1921 v reviji Westermanns Monatshefte.
V svet literature in književnosti je vstopila s prevodi del Otona Župančiča v nemščino, objavljenimi v listu Prager Presse. V nemščino je prevedla tudi celoten Prešernov Sonetni venec.
Leta 1925 je spoznala kritika Josipa Vidmarja, ki je postal njen zvesti prijatelj in nepogrešljivi literarni sodelavec. Edino zbirko nemških pesmi Lilys Gedichte (Lilijine pesmi) je napisala leta 1929 in jo podarila prijateljici Vidi Novak.
Povod, da je Lili Novy začela pisati slovenske pesmi, je bil sonet Boža Voduška Tisti ljubeznivi dami, ki pogreša v mojih pesmih božanske iskre (1933). Svoje prve pesmi v slovenščini je objavila v reviji Sodobnost.
Za kongres v Dubrovniku je na željo PEN kluba leta 1933 prevedla nekaj pesmi Cankarja, Župančiča, Ketteja, Murna in Gradnika ter tako predstavila najvidnejše predstavnike slovenske moderne pod naslovom Blätter aus der slovenischen Lyrik.
Tri leta kasneje je za kongres Mednarodne ženske zveze v Dubrovniku pripravila in v nemščino prevedla izbor jugoslovanske ženske lirike. Ob začetku druge svetovne vojne je izšla njena pesniška zbirka Temna vrata (1941), ki jo je opremil slikar Božidar Jakac. Od tega leta dalje ni več uporabljala nemščine kot svoj pesniški jezik.
Med njena dela spadajo še esej o Primožu Trubarju, esej o Otonu Župančiču, črtici Spomin in Bratec in tujec ter Lirika v času moderne, ki jo je leta 1952 uredila skupaj z Linom Legišo.
Njena druga pesniška znamenita zbirka Oboki, ureditev katere je zaupala Josipu Vidmarju, je izšla leta 1959 po njeni smrti.
Lili Novy je pisala tudi pesmi za otroke. K temu sta pripomogla njena vnuka, otroka hčerke Nives, dvojčka Boris in Ingo (Paš), za katera je prevzela skrb leta 1944.
Napisala je več del za otroke, nekaj pesniških zbirk, pri katerih prevladujejo živali: Pika - poka (1968), Majhni ste na tem velikem svetu (1973), in nekaj drugih del: gledališko igro Mojca in živali (1950) skupaj z Vido Taufer ter Slikanice I.–III. (1950–1953).
Leta 1945 se je zaposlila v Državni založbi Slovenije kot lektorica.
Lili Novy je umrla 7. marca 1958 v Ljubljani.
Jabolka so zrela,
to sva jih vesela!
Pa so za otroke
veje previsoke.
Že je tukaj miza,
Liza se podviza –
saj se tudi res mudi –
»Brž! Odtrgaj tiste tri!« –
mama že kriči. |
Tu na ledu sredi snega
se na Urško goska krega:
»Kaj podila nas iz hleva
sredi zimskega si dneva?
Zdi se sneg ti pašna trava?
Mar naj kdo po ledu plava?
Pa čeprav bo drugič zgaga,
s tabo več ne grem do praga!
Giga, gaga, giga, gaga!« |
Viri:
