Po Pliskinih stopinjah

Razkošje barv in čarobnost Krasa sta prav gotovo dve stvari, ki ju v toplih jesenskih dneh ne smemo zamuditi. Sprehodimo se po travnikih in občudujemo škrlatne barve ruja, se s kolesom zapeljemo po poteh med vinskimi trtami ali obiščemo katero od kraških vasic.

Obisk Pliskovice in pohod po učni Pliskini poti je izlet, v katerem doživimo vse lepote jesenske narave, spoznamo Kras in njegove posebnosti ter se seznanimo z nekdaj trdim življenjem Kraševcev.

Pot je preprosta, lahko prehodna in primerna tudi za najmlajše. Dve uri trajajoč izlet nas vodi po poteh nekoč obdelane planote med vasicama Pliskovica in Kosovelje.

Pliskovica, Pliska in Pliskina pot

Vas Pliskovica je dobila ime po živahni ptici pliski, ki svojo naravo kaže s pliskanjem oz. z udarjanjem z repom ob tla. Pastirji drobnice, ki naj bi bili prvi prebivalci vasi, so zato svoje najživahnejše ovce poimenovali pliske. In prav v skale in kamne vklesana ovčka Pliska nam kaže pot na razpotjih, opozarja nas na zanimivosti in na to, kdaj je čas za počitek.

Potek poti

Pot začnemo pri vaški trgovini, kjer nam Pliska kaže pot skozi vas. Nadaljujemo mimo vinogradov, nato pot objameta kamnita zidova, za katerima se širi svet, nekoč primeren le za pašo. Kamniti svet so prebivalci s trudom spremenili v skromne njive in pašnike, tako da so odstranjevali kamenje in skale ter jih nalagali v kamnite zidove.

Prva zanimivost je nekoliko stran od poti. Ob robu travnika stojijo staje, ki so nekoč dajale ovcam zavetje pred sončno pripeko, nočjo in neurji. Ob stajah so bile kotanje, v katere se je stekala voda za napajanje.

Vrnemo se na pot in nadaljujemo do počivališča v senci črnega bora, kjer je prikazan način pridobivanja smole – smolarjenja.

Ob koncu travnika nas Pliska napoti proti pastirski hiški. Te so okrogle ali ovalne, zgrajene iz nabranega kamenja. Hiške so kmetom služile za shranjevanje orodja, kot zatočišče pred dežjem, burjo in soncem.

Steza nas vodi čez travnik, ki jeseni žari v škrlatnih barvah ruja, spomladi pa dehti od opojnih vonjav cvetočih dreves in travniških cvetlic.

Nekoliko naprej naletimo na počivališče v senci, kjer se seznanimo, kako so se Kraševci nekoč oskrbovali z vodo.

Izlet nadaljujemo vzporedno s cesto do križišča, kjer nas Pliska usmeri na pot proti Kosoveljam.

Dolgi zidovi nas pripeljejo do vasi. Ustavimo se ob vodnjaku in se seznanimo s tem, kako so se nekdaj prebivalci preživljali z molžo in oddajanjem mleka. Ovčerejo je sredi 19. stoletja zamenjala govedoreja in prav Pliskovica in Kosovelje sta bili med bolj znanimi govedorejskimi vasmi na Krasu.

Pot proti Pliskovici nadaljujemo po cesti mimo ruševin vojaške kapele iz prve svetovne vojne in ostankov bolnišnice iz časa soške fronte.

V zadnjem delu poti se pojavijo vrtače, ki jih je ob ponikanju izoblikovala voda. V njih pa se je z leti nabrala rodovitna prst, ki je ni odpihnila burja. Kmetje so iz vrtač odstranili kamenje in jih uredili v njive. Večina med njimi se še vedno uporablja.

V Pliskovici se vzpnemo do cerkvice svetega Tomaža. Pred njo stoji več kot tristo let stara lipa, v senci katere si še zadnjič odpočijemo, preden se spustimo do parkirišča.

 

Vir:

• Maher, Igor: Pliskina pot: kraška učna pot. Razvojno društvo Pliska, Pliskovica; Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 2003.