nor je tist', k gre gor
Šmarna gora je bila od nekdaj romarski kraj. Nanjo so sprva romali verniki, nato je postala priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoličanov, zdaj pa jo vsakodnevno oblegajo številni športniki in rekreativci.
Stoji na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova – nižjo Šmarno goro in višjo Grmado. Z vseh strani vodijo na vrh številne poti, z nje pa se ob lepem vremenu vidijo Triglav, Stol, Krim in Snežnik ter bližnje Toško čelo, Rožnik, Rašica in Polhograjski dolomiti.
Gora je dobila ime po božji poti, imenovani sveta Marijina gora ali na kratko Šmarna gora. V srednjem veku, ko so vzpetino imenovali še Holm, sta stali na vrhu utrdba in Marijina kapela (1216). Ker je postala pretesna, so leta 1432 zgradili cerkev.
Okoli cerkve so v času turških vpadov (15. stol.) zgradili obzidje, kamor so se zatekli okoličani, še prej pa so na Grmadi zažgali kres in z možnarjem opozorili Gorenjsko, da se bližajo Turki.
V času službovanja Jakoba Prešerna (pokopan na pokopališču ob kapelici) je sem rad prihajal nečak France. Ob teh obiskih je po ljudskem izročilu nastala Prešenova pesem Od zidanja cerkve na Šmarni gori.
Šmarna gora je že od nekdaj burila duhove, in tukaj se začnejo številne zgodbe, povezane z velikani, Turki in oženjenim graščakom, po kateri je nastala Prešernova pesem.
Zgodba o deklici in oženjenem graščaku
Graščak se je rad zabaval z dekleti. Ko je eno izmed njih zanosilo, se je graščak potuhnil. Po sedmih mesecih se je dekle odločilo, da graščaka poišče. Na poti na goro je zašlo in prišlo do koče, v kateri je bival puščavnik. Ta ji je ponudil zavetje pred bližajočo se nevihto. Dekle pa je želelo pot nadaljevati, zato ji je puščavnik povedal, da je njen možak poročen grajski gospod. Dekle je ob novici omedlelo, rodilo dečka in umrlo. Puščavnik pa je skrbel za dečka tako dolgo, da je postal duhovnik.
Šmarna gora in velikan Hrust
Kako je nastala Šmarna gora
Pred davnimi časi je bila tam, kjer stoji danes Šmarna gora, ravnica v lasti zlobnega velikana Hrusta. Kradel je kmetom živino in jim teptal polja.
Hrust je živel v votlini na desnem bregu Save. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal velikanski pes, ki je imel glavo kakor zmaj.
Neke noči se je sin revne bajtarice Kajžarjev Janez odločil, da je tega dovolj. Poslovil se je od mame in sovaščanov, v vrečo zavezal zajca, si opasal sabljo in z brodom prišel na drugi breg Save.
Ko je Janez prišel pred votlino, ga je zavohal pes in planil proti njemu. Janez je iz vreče spustil zajca, pes pa se je pognal za njim in izginil v daljavi.
Velikan prilomasti iz votline. Zagleda Janeza in začne tako pihati od jeze, da je fanta odneslo čez reko. Potem je začel metati čez Savo še skale. Metal jih je cel dan, nato je zvečer z enim korakom prestopil breg in začel skale zlagati na kup. Ko je končal, je stopil na vrh. Zaradi teže so se mu tla udrla, Šmarna gora pa je dobila današnjo podobo: sedlo, Grmado in goro.
Zakaj na Šmarni gori zvoni ob pol dvanajstih?
Legenda pripoveduje, da so Turki ropali tudi po teh krajih. Dogovorili so se, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, naj jim pride na pomoč preostala vojska.
Domačini so izvedeli za načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za napadalce je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se Turki na pol poti obrnili.
Zvon na Šmarni gori pa od takrat bije poldne že ob pol dvanajstih.
Kapelica Turško kopito
Neke noči se je Osman aga, poveljnik ene izmed turških čet, odločil, da bo zavzel šmarnogorski tabor.
Začelo se je daniti, ko so Turki prišli do skal na južni strani gore. Malo pred sedlom jim pot zaustavi puščavnik.
»Stojte! Cerkev je nezavzetna!« se je starec postavil v bran Turkom.
Osman aga je zamahnil z mečem in starec se je zgrudil. Takrat je v osrčju gore zabobnelo. Prestrašeni Osmanov konj je tako močno udaril po skali, da je odtis kopita viden še danes. Turško vojsko pa je nevidna sila prikovala k tlom in v trenutku so okameneli.
Na tem mestu stoji kapelica, imenovana Turško kopito.
Šmarna gora je bila, je in bo vedno romarski kraj. In verjetno bodo tudi med prihodnjimi rodovi krožile zgodbe z današnjih dni. Le kaj zanimivega bodo vedele pripovedovati o dogodivščinah na naši Šmarki?
Viri:
- www.vodice.si.
- www.smarnagora.com/.
