Za Šrajbarski turn, ki mu pravijo tudi Turnska graščina ali grad Leskovec, marsikdo med nami še ni slišal. Pravzaprav sploh nismo vedeli, da obstaja, čeprav ima izjemno pomembno vlogo pri nastajanju slovenske poezije. V osrčju dolenjskih vinogradov sta se ob dobri kapljici v gradu družila mladi graščak Anton Aleksander Auersperg in naš veliki pesnik France Prešeren, vendar o tem nekoliko kasneje.
Grad Šrajbarski turn deli žalostno usodo mnogih zapuščenih in na propad obsojenih gradov v Sloveniji. Mogočna stavba je stisnjena v gozdiček ob rob hruškovih nasadov, na koncu katerih stoji ohranjeni mavzolej Auerspergov in Gagernov.
Šrajbarski turn se prvič omenja leta 1436. V svoji zgodovini je zamenjal več pomembnih lastnikov, od Celjskih grofov, barona Janeza Krstnika Valvasorja, grofa Zrinskega, do rodbine Auersperg, ki so grad in posest pridobili sredi 17. stoletja in so z vmesnimi presledki ostali njegovi lastniki do leta 1903. Grad sta nato kupila posestnika Karel Kotnik iz Verda in Jožef Lenarčič z Vrhnike. Po prvi svetovni vojni je bil graščak v Šrajbarskem turnu pisatelj Friderik Gagern. Zadnji lastniki so bili Trenzi iz Šentjerneja, ki so grad 1938 preuredili v letovišče. Danes je grad v državni lasti, zaradi česar je žal v nezavidljivem stanju.
Šrajbarski turn ima značilno obrambno arhitekturo, ki jo sestavljajo vogalni stolpi okoli notranjega obokanega dvorišča, zgrajenega v drugi četrtini 16. stoletja.
Z zgodovino in arhitekturo ne bomo nadaljevali, saj nas veliko bolj zanimajo zgodbe, ki jih šepetajo grajski zidovi. In zidovi Šrajbarskega turna vedo povedati marsikaj.
Zgodba o nesrečni ljubezni in hrastovi zibelki
Resnična zgodba pripoveduje o mladem grofu Mariji Aleksandru Auerspergu, ki se zaljubi v prelepo, a revno dekle, ki je prebivalo s svojo materjo v skromni hišici v bližini gradu. Med gradom in hišico je rasel mogočen hrast, pod katerim sta se na klopci dobivala nesrečna zaljubljenca. Starši grofa so seveda nasprotovali veliki ljubezni, saj dekle ni bilo primernega stanu.
Pod pritiskom staršev je Aleksander popustil in se na večer pred poroko z grofico Marijo Rosalijo Cecilijo baronico Polhograjsko še zadnjič pod hrastom sestal z dekletom. Grof ji je dejal, da se ne želi poročiti, vendar ga je dekle, ki se je zavedalo svojega porekla, prepričalo, da to stori. Ob slovesu ga je prosila, da naj podre hrast njunih spominov, iz njegovega lesa pa da stesati zibelko, v katero bo položil svojega prvorojenca.
Grof je obljubo držal. V hrastovo zibelko je že po letu dni položil sina Antona Aleksandra Auersperga, ki se je kasneje poročil s slikarko Marijo Attems, znan pa je tudi kot politik, pesnik in dober prijatelj največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Z njim si je delil ljubezen do literature ter do dobre vinske kapljice, ki je zorela v Auerspergovi grajski kleti.
Zibelka je danes na ogled na gradu Rajhenburg.
Prijatelja poezije in dobre kapljice
Kot smo že omenili, je bil Šrajbarski turn v 19. stoletju v lasti Antona Aleksandra Auersperga, ljubitelja kulture in umetnosti. V času odraščanja in tudi kasneje je prijateljeval s Francetom Prešernom in se tudi sam preizkusil v pesnikovanju. Prijatelja je ločevala velika starostna razlika, zato ga je Prešeren v šali imenoval kar Zelen’c. Prav zaradi tega je Anton Aleksander Auersperg v akademskih krogih znan pod pomenljivim psevdonimom Anastazij Grün. S Francetom Prešernom sta se veliko mudila v vinski kleti, ki je bila tedaj v lasti rodbine Auersperg. Ob dobri vinski kapljici je tako nastal marsikateri imeniten pesniški stih, zato vino zeleni silvanec ponosno nosi ime grofa Zelenca.
Anton Aleksander
Viri:
