Stari grad pri Novem mestu

Blizu Novega mesta na naravno zavarovanem obronku vrh strme brežine nad potokom Lešnica stoji na višini Stari grad. Od obeh strani ga pozdravljajo vinske gorice, a on zre zamišljeno proti Krki kot starček, ki premišlja o davnih dneh. Pod njim žubori starograjski potok in drvi urno svoje valčke materi Krki v naročje. O Starem gradu vedo starejši ljudje mnogo povedati. Takole v jesenskih in zimskih večerih, ko so dnevi že kratki, sedejo domači h kupu koruze in ličkajo ali ružijo. Tudi sosedovi pridejo pomagat, da je krajši čas. Oče starček zlezejo z zapečka, roke se jim tresejo, a pomagali bodo vendarle, nekaj že odležejo. Otroci so brž pri njih: »Oče, nocoj nam boste povedali kaj o Starem gradu.« — »Oj otročaji, ničesar si ne zapomnite, saj sem že povedal, lani sem vam povedal, ko smo koruzo ličkali!« — »Ali, očka, to je že dolgo od takrat, povejte nam še enkrat!«

Ded vedo, da ne bodo imeli prej miru, da povedo spet in spet, kar so slišali sami praviti nekdaj, ko so bili še tako majhni, kakor so sedaj njih vnučki in vnučke.

Velikan Samson

V naše kraje je prišel v davnih časih velikan. Nihče ni vedel, kdo je in odkod. Ljudje sami so ga imenovali Samson. To pa zato, ker je bil velik in močan kakor sam svetopisemski Samson. Prebivati ni mogel nikjer, ker je bilo zanj vse premajhno. Kadar je legel na posteljo, ga je polovico viselo z nje. Nekoč je prišel v kmečko hišo. Ni se pa sklonil, pa je zadel z glavo v strop s tako  silo, da bi bilo kmalu po njem.

Sklenil je, da sezida tu v bližini poslopje, ki bo zanj dosti veliko in prostorno. Zbral si je prostor, kjer stoji danes Stari grad. Najprej je nalomil kamenje. V bližnji vasi Češnjicah je lomil kar cele skale in jih je metal na izbrani prostor s tako lahkoto, kakor vrže otrok kamenček.

Da bi bil zid trdnejši, je nanosil za malto iz morja morske vode. Ko je imel vse pripravljeno, je začel zidati. Zidal je tako hitro, da je kaj kmalu dozidal ogromno poslopje. Pravijo, da stoji ta zid še dandanes. Velikan je potem sameval v mogočni graščini. Nekoč pa je zginil. Nihče ni vedel, kam. V spomin na orjaškega moža so pa naslikali pri vhodu na grajsko steno velikana, ki drži veliko skalo v roki.

 

»Na krivici«

Pod gradom leži širno grajsko polje. Na polju je dolga in široka njiva, ki ji pravijo njiva »Na krivici«. Zakaj se ta njiva tako imenuje, o tem so tudi pripovedovali moj ded.

Graščak, lastnik Starega gradu, je bil neusmiljen človek. Kmete, ki so mu morali delati tlako, je mučil kakor živino. Nekoč jih je vpregel v plug in zapodil na to njivo orat. Grajski gospe so se zasmilili ubogi kmetje, pa je zato lepo prosila moža, naj nikar ne trpinči ubogih ljudi, ker se jim godi krivica. Graščak je poslušal svojo ženo, izpustil je kmete in od takrat jih ni več vpregal. Ljudje so pa dali tej njivi ime »Na krivici«, in to ime ima še dandanes.

 

Zlato tele

Tod skozi so prišli nekoč Turki. S seboj so prinesli veliko dragocenega plena, ki so ga med potjo naplenili. Imeli so baje celo zlato tele. Ko so zagledali Stari grad, so si zaželeli dobiti še njegovo imetje, zato so grad obkolili in oblegali. Vse dragocenosti, med temi tudi zlato tele, so pa zakopali, da bi jim med bojem kdo česa ne izmaknil. Grad je branilo debelo in močno zidovje. Za zidom je pa odbijala napade močna grajska posadka. Na vso moč so se Turki trudili, da bi premagali grad, a ni se jim posrečilo. Obupali so že skoraj, da bi ga mogli osvojiti. Slednjič so se pa vendarle zagnali še enkrat z vso silo nanj, a izkupili so jo pošteno. Komaj so splezali na zid, že so padali pod meči in sekirami, kakor bilke pod koso. Več kakor polovico je bilo pobitih in ranjenih. Oni pa, ki so še ostali, so se pognali v beg.

V silni zmedi so pa Turki pozabili na zaklad, ki so ga bili zakopali. Ostal je v zemlji pod gradom. Marsikdo ga je že trudoma iskal, ali zastonj. Pravijo pa, da Turki še niso pozabili nanj, in kadar pridejo tod mimo, ga bodo izkopali in vzeli s seboj. Grad pa bodo razdejali tako, da ne bo ostal kamen na kamnu.