Thurnov grad

Sredi pravljično lepega trga v Radovljici stoji Thurnov grad. Zgradili so ga Ortenburžani, kasneje pa je skupaj z mestom prešel v last Habsburžanov, ki so vse skupaj dali v najem različnim plemiškim rodbinam.

Po potresu leta 1511 so grad obnovili. V 17. stoletju so ga povečali za grofa po imenu Gustav Thurn-Valsassina. Veliko grajsko stopnišče z ovalnim predprostorom je bilo dozidano sredi 18. stoletja. Takrat so okrasili tudi fasado z bogatimi figuralnimi štukaturami.

Danes imata v gradu prostore Muzej radovljiške občine in Linhartova spominska soba.

 

Visoki obisk

Trije monarhi, člani svete alianse, so v Ljubljani leta 1821 priredili kongres. Na njem naj bi se dogovorili o ukrepih proti revolucionarnemu gibanju v Italiji.

Na kongres so prišli tudi knez Metternich, ki je veljal za zakrknjenega absolutista, ženskarja in je bil pravi voditelj svete alianse, avstrijski cesar Franc z ženo, ruski car Aleksander, čustveno in duševno razdvojena osebnost, in Ferdinand, kralj obeh Sicilij.

V tem času je imel radovljiški grof Venčeslav Thurn čisto drugačne skrbi. Kljub temu da ni bil med najbogatejšimi aristokrati v deželi, bi lahko dobro živel, saj je redno pritekala desetina. Imel je dve hčeri, vendar je bil prepričan, da ne bo imel dovolj sredstev, da bi ju preskrbel stanu primerno. Ves čas je premišljeval, kako bi ju primerno poročil in na ta način dobro preskrbel.

Starejša hči, kontesa, je že dopolnila 21 let in bi po takratnih pravilih morala biti že zdavnaj poročena. Zato je grof Thurn živel tako varčno, da je pri sosedih in v mestu veljal za velikega skopuha. Ko mu je grofica namignila, da bi se morala družina v tem slovesnem času za nekaj časa preseliti v Ljubljano, saj so tam vsi pomembneži na kupu, ji je grof zabrusil:

»Moja zadnja beseda je, da grof Thurn ostane v Radovljici!«

Na radovljiškem gradu so se začele vse grofove ženske kujati. Tako grofica kot obe kontesi. Za nameček je grofa dajal še protin (putika). Nato pa je iz Ljubljane prišlo pisno povabilo. Grof se je nemudoma odzval in odločil za selitev v Ljubljano. Ob tem je od sreče zatrepetalo srce najmlajši kontesi Evi Luizi. Upala je, da bo lahko videla svojega oboževanega kneza Metternicha, v katerega je bila močno zaljubljena.

Dneve v Ljubljani, ki so prehitro minevali, je Eva Luiza preživljala kot v sanjah. Kmalu so morali nazaj v Radovljico. Tudi Metternich je po končanem kongresu zapustil Ljubljano, vendar se je odločil še za obisk svojega prijatelja Thurna v Radovljici.

Ko so vozovi z Metternichom prispeli v Radovljico, je bilo presenečenje pri meščanih in pri grajskih popolno.

»Morali ste vedeti, grofica, da mi srce ni dopuščalo, da bi odšel z dežele, ne da bi se poslovil od vas!« je rekel knez in galantno poljubil roko grofici. Večje časti Thurnovi še niso bili deležni.

Knez je opazil, da ima grofica objokane oči, in izvedel, da je najmlajša kontesa Eva Luiza zelo bolna.

Kontesa je bleda kot senca slonela na oknu. Nenadna bolezen jo je hitro izčrpala. Sramežljivo je dvignila oči, ko je knez stopil v sobo, in tiho rekla Metternichu: »Nekaj bi vas prosila, svetlost. Skoraj vsako noč se mi sanja o tem. Zdi se mi, da bi lažje umrla!«

»Recite, draga kontesa,« ji je odgovoril Metternich.

»Samo poljub ...« mu je zašepetala.

Knez Metternich se je sklonil k Evi Luizi in jo poljubil na blede ustnice.

Ko je naslednje jutro zapuščal Radovljico, so peli zvonovi v stolpu. Kontesa Eva Luiza je ponoči za vedno zaspala.

 

Vir: Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009.

 

Opomba:
Zgodba je nastala po knjigi Ivana Tavčarja Izza kongresa, kjer Tavčar opisuje dogodke v času ljubljanskega kongresa. Dogajanje in zgodovinske osebe pisatelj umetniško preoblikuje. V zgodovinskih virih ni omenjen obisk Metternicha v Radovljici, kot tudi ni podatka, da naj bi Eva Luiza v resnici živela.