Pisalo se je leto 1881, ko so francoski menihi kupili grad Rajhenburg. 21. aprila 1881 je v samostan prispelo prvih sedem menihov trapistov. Na začetku so bili v gradu le francoski, kmalu pa so v meniške vrste začeli vstopati tudi slovenski fantje.
V redu trapistov so se sporazumevali le z rokami, saj je veljala stroga prepoved govorjenja. Po malih zaobljubah, v katerih so mladi gojenci prestajali različne preizkušnje, s katerimi so dokazovali, da bodo lahko živeli po strogih pravilih, niso več smeli uživati mesa, rib in jajc. Le sir trapist, ki so ga sami izdelovali, je bilo mogoče jesti ob nepostnih dneh.
Trapisti so uvedli sodobno gospodarstvo v vse veje svojega delovanja. Leta 1929 so kupili prvi traktor, pozneje še kombajn za žetev žita in povezovanje v snope. Zgradili so hleve za krave, konje, prašiče in kokoši, katerih meso in mesne izdelke so prodajali okoličanom. Na posestvih na Sremiču so zasadili žlahtne vrste trte, prinesene iz Francije, in pridelovali kakovostno vino, od leta 1890 tudi peneče. Da so bile letine uspešne, so proti peronospori škropili trto z raztopino modre galice.
Leta 1896 so na francoskih strojih začeli proizvajati čokolado in likerje. Ker je bil bencin za pogon strojev drag, so na potoku Brestanica zgradili hidroelektrarno in napeljali telefon.
Izdelovali so tudi čokoladne dražeje, priljubljene na dunajskem cesarskem dvoru. Cesar Franc Jožef jim je leta 1912 podelil častni naziv Imperial, ki je postal ime njihove blagovne znamke. V letih 1937 do 1939 so izdelali od šest do deset ton čokolade, ki so jo prodajali po vsej Evropi, kot tudi likerje Cacao, Trapistin in Grand liker.
Knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje so tiskali v najsodobnejši tiskarni, ki je imela prostore v stavbi čokoladnice.
Med vojno so Nemci zasegli grad in večino menihov izgnali. Trapisti so se po vojni vrnili, vendar je bil red 1947 ukinjen, grad pa nacionaliziran.
In kaj se je zgodilo s trapisti? Nekateri so delovali kot duhovniki v štajerskih farah, drugi so odšli v evropske samostane ali pa so zapustili meniški stan in postali čisto navadni ljudje.
Reda trapistov na Slovenskem ni več. Kako so živeli, delovali in gospodarili, spoznamo na razstavi v gradu Rajhenburg in na potepu po širnih planjavah njihovih nekdanjih posesti na Sremiču.
Pot trapistov
Krožna pot nas popelje po nekdanjih poteh menihov z gradu Rajhenburg. S svojih posesti na Sremiču so iz kleti prevažali vino, ki so ga gojili na sremiških pobočjih. Na 12 kilometrov dolgi poti uživamo v razgledih, lepotah narave in si ogledujemo kulturne znamenitosti.
Opis poti:
Pot začnemo v starem delu Brestanice pri cerkvi sv. Petra in se spustimo do gradu Turn ob Savi, kjer nas oznake usmerijo na pot ob Savi v smeri Krškega. Za elektrarno zavijemo levo skozi predor do Sotelskega in navkreber po nekdanji trapistovski poti na Sremič. Po njej so trapisti hodili na svoje posestvo, kjer so imeli vinograde in pridelovali vino. Med vinogradi naletimo na tiso, ki so jo pred 150 leti zasadili trapisti. V bližini je trapistovsko gospodarsko poslopje s kletjo.
Med vinogradi nadaljujemo pot v smeri Grmade, od koder vidimo dolino Save, Krško, ob lepem vremenu pa tudi Kamniške Alpe. Pot nadaljujemo v smeri rumenih markacij skozi zaselke do cerkvice sv. Mohorja iz 14. stoletja. V Brestanico se spustimo skozi gozd do cerkve Marije Lurške, največje cerkve v Posavju. Z glavne ceste zavijemo v smeri gradu Rajhenburg. Na vrhu nas vodi pot med sadovnjaki do delno obnovljenih poslopij, ki so jih uporabljali trapisti. Na informativni tabli najdemo podatke o proizvodnji čokolade in likerja.
Naša zadnja točka je grad Rajhenburg, ki je bil v lasti trapistov od leta 1881 do 1941. Danes je grad obnovljen. V njem se je mogoče seznaniti s trapisti, njihovim življenjem in naprednim gospodarstvom vse do vojne, ko je večina med njimi morala samostan zapustiti.
Vir:
- Zloženka Trapisti v Rajhenburgu, ki jo je skupaj z razstavo pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije.