Nekoliko ur hoda za Kamnikom se raztezajo velikanski gozdi, večinoma lastnina kamniškega mesta. Dandanes lahko najdeš tamkaj gosto zarasle jarke in kraje, kamor še ni stopila človeška noga. Velikanske jelke in košate, večstoletne bukve se vrste druga za drugo, debel mah jih je porasel ter tu in tam se suše tej in oni vrhovne veje; leto za letom se podere staro deblo, s silnim pokom in lomom trešči na mokro, mahovito zemljo in tu gnije in strohni do celega. Sekire glas še ni segel v te divje doline, akoravno odmeva vsako pomlad bliže in bliže. Srnjak zbira tu svojo malo, lahkonogo družino in z višave se čuje hripavi glas krokarjev; ponoči pa tuli sova uharica iz gabrovega dupla. Venomer gre tanek piš po košatem smrečju; kadar pa udari vihar iznad strmih robov v temno dolino, tedaj škriplje in poka drevo ob drevo, veja ob vejo, sapa buči po vrhovih kakor valovito morje ob vihri ter polni dušo s strahom.
Josip Jurčič in Janko Kersnik: Rokovnjači
Marsikdo bi si ob pričujočih vtisih pisateljev predstavljal mračno in neprijazno dolino, vendar je pohod ob Kamniški Bistrici čudovit izlet, kjer uživamo v neokrnjeni naravi pod mogočnimi gorami ob spremljavi žuboreče razigrane Bistrice.
Kamniška Bistrica je danes izhodišče za dostop do kamniških planin, vendar ni bilo vedno tako. V začetku planinstva pri nas je za izhodišče veljalo mesto Kamnik, do katerega se je prišlo z vlakom. Pot je nato planince vodila po cesti mimo tako imenovanega Kitajskega zidu Smodnišnice. Od Stahovice so se do Kamniške Bistrice sprva peljali z vozovi, po drugi svetovni vojni, ko so cesto razširili in asfaltirali, je do izhodišča vozil avtobus.
Po prvi svetovni vojni je kamniška podružnica Slovenskega planinskega društva uredila pot od galerije skozi Predaselj proti izviru Kamniške Bistrice s slavnostnim odprtjem poti 27. junija 1927.
Pot, ki nosi ime po kamniškem planincu, nekdanjem predsedniku PD Kamnik, vodji gorske reševalne službe in slikarju gora Maksu Koželju (1883–1956), je bila ponovno obnovljena v letih 2007 in 2008, s čimer so počastili 115-letnico prve podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljene v Kamniku leta 1893.
Gospod Franz Hohenwart
Leta 1793 si je gospod Franz Hohenwart zamislil, da bi obiskal vrhove Grintavcev. Domača lovca Spruka, ki ju je Franz najel za vodiča, nista bila prepričana, če je možakar v primerni kondiciji. Peljala sta ga v Predaselj in z njim toliko časa vadila hojo nad vrtoglavimi prepadi, dokler ni bil sposoben prečkati balvanov visoko nad deročo vodo.
Gospod Franz Hohenwart je bil prvi turist, ki je stopil na vrh Planjave.
Izhodišče
Preden se podamo na pot, je treba vedeti, da pot ob Kamniški Bistrici ni krožna, zato si organiziramo vrnitev (avtobus, dve vozili) ali se vrnemo nazaj po isti poti.
Za pohod z manjšimi otroki si za izhodišče izberemo spodnjo postajo gondole na Veliko planino. Prečkamo most čez Bistrico in na drugi strani zavijemo desno.
Z večjimi otroki se lahko podamo na daljšo pot z začetkom po koncu zaprtega kamnoloma pri Stahovici. Pot je na nekaterih mestih ozka, pod njo pa se breg strmo spušča do reke.
Ne glede na izhodišče nas ves čas spremlja čista in žuboreča rečica. Nad nami se dvigajo mogočni Grintavci. Z nasprotne strani se v Bistrico steka več pritokov, potok iz Dolskega grabna, Kopiščnica s slapom in Kamniška Bela. Proti koncu poti pridemo do Predaslja, kjer je Bistrica vrezala v apnenec do 35 m globoko sotesko. Ponekod sta si bregova le dva do tri metre vsaksebi. Zgornji Veliki Predaselj je dolg 100 m. V njem je zagozdena skala, čez katero je speljana steza. V Malem Predaslju nekoliko nižje se voda v malih koritih spet razigra. Enako kot zgoraj se je tudi tukaj ukleščila skala. Pod njo so se leta 1891 zagozdili hlodi, ki so ustvarili slap in manjše jezerce. 26. oktobra 1952 je ob močnem deževju pregrada popustila, z njo pa sta izginila tudi slap in jezerce.
Naš pohod se počasi preveša v zaključek. Pot nas od Predaslja vodi čez gozdno planjavo do travnika, sredi katerega kraljuje lovska koča Pri Jurju, nebesa za ljubitelje dunajskih zrezkov.
Viri:
