Velenjski grad

Eden od najlepših in najbolje ohranjenih gradov pri nas, Velenjski grad, leži na strmem griču nad mestom in je eden od desetih srednjeveških gradov v Šaleški dolini. Prvič je omenjen leta 1270. Po zasnovi je tipična vojaško-stanovanjska utrdba, ki se je stoletja dograjevala, današnjo renesančno podobo pa je dobila v 16. stoletju.

Velenjski grad

Kako je nastajal Velenjski grad, sta v publikaciji Pozojeva grajska pot okoli Velenja zapisala Špela in Rok Poles: »Velenjski grad se je razvijal do današnje oblike s postopnim dozidavanjem več kot 700 let. Najprej so zaradi varnosti na griču posekali drevje in postavili bivališče: stanovanjski del in stolp kot zadnje pribežališče (13. stol.). Čez čas so najbolj izpostavljeni del okrepili z okroglim stolpom z zelo debelimi stenami in okoli gradu postavili obzidje (14./15. stol.). Potem so ugotovili, da imajo premalo prostorov za bivanje in shranjevanje – in jih dozidali (okoli 1520). Nato so grad utrdili po renesančni modi z okroglimi in polkrožnimi stolpi, ki so omogočali dobro obrambo. Ko je bilo vse pomembnejše udobje, so dozidali arkade na dvorišču. Zgradili so tudi stranišče – izzidek na steni: kakec in lulanje sta padala prosto po zunanji steni gradu (sredina 16.stol.). Dvižni most so zamenjali s stopnicami (17./18.stol.).«

Velenjski grad

Grad je pogosto menjaval lastnike. Prvi so bili gospodje Kunšperški, v renesansi so ga utrdili Wagni, nazadnje so ga prezidavali Adamovichi. Zadnji lastnik gradu je bila italijanska plemiška rodbina Coronini-Cronberg (1918–1943).

Srce gradu so njegovi prebivalci in na Velenjskem gradu je bilo življenje precej živahno.

»Plemstvo se je tu gnetlo kakor uši na zofi!« je po besedah barona Bubija (lastnika gradu Turn v Velenju) leta 1918 zapisala Švedinja Gusti Stridsberg-Jirku, literatka in prevajalka, ki je nekaj časa živela na Velenjskem gradu.

Velenjski grad

 

»Iti pod rožo«

Življenje na gradu je bilo očitno precej razburkano. Za mogočnimi zidovi so se sklicevali skrivni sestanki, kovale zarote in načrtovali dogodki, za katere nepoklicani niso smeli izvedeti.

Vhodni renesančni portal gradu ima poleg letnice 1558 vklesano tudi rozeto. V času, ko je bil portal zgrajen, je »iti pod rožo« pomenilo, da je bil tisti, ki je zapustil grad, pod pečatom molka.

Velenjski grad

In kot se za vsak pošten grad spodobi, ima tudi Velenjski svojo zgodbo o nemirnem grajskem duhu.

 

Kunigunda – grajski duh

V davnih časih, ko je bilo Velenje še čisto majhen trg pod grajskim hribom, je na gradu živela Kunigunda. Še vedno se ne ve, ali je bila grofična ali le spletična, znano pa je, da je bila s svojimi dolgimi vranje črnimi lasmi najlepša daleč naokoli. Slovela je po dobroti in srčnosti. Ukvarjala se je z zdravilstvom, nabirala zelišča, katerih čarobne moči je poznala, ter z njimi pomagala številnim, kadar so bili krhkega zdravja.

Kot se je v tistih časih dogajalo, so ženske, ki so se ukvarjale s tovrstnimi dejavnostmi, prav hitro obtožili čarovništva. Kunigunda naj bi znala čarati in priklicati dež ob sušah, ob močah sonce ter privabiti tople vetrce ob zmrzali.

Graščak je Kunigundo preklel in obtožili so jo čarovništva. Vrgli naj bi jo v vodnjak na grajskem dvorišču, za njo pa tudi stekleno kroglo, veliko kot nogometna žoga, s katero je videla v prihodnost.

Ko se Velenje pogrezne v mrak in na gradu ugasnejo luči, Kunigundin duh oživi. Pred leti se je dotaknil grajskega oskrbnika, ki je zvečer zaklepal grad. Začutil je, kako mu nekdo polaga roko na ramo, vendar za njim ni bilo nikogar.

Velenjski grad

 

Mislite, da so zgodbe o Kunigundi izmišljene?

V nekdanjem stražarskem stolpu so v kamnitem zidu našli meter dolgo kito prepletenih črnih Kunigundinih las. Kunigundino ime pa je zapisano tudi na grajski pečnici z letnico 1469.

 

Zidovi Velenjskega gradu pa skrivajo še druge skrivnosti.

Ena izmed njih pripoveduje, da se na več mestih v gradu izvlečejo posamezni kamni, za njimi pa so v vdolbinah skriti zakladi.

Druga govori o podzemnem rovu, ki vodi izpod grajske kapele do Šaleškega gradu na drugi strani mesta. Rov so iskali na obeh straneh, vendar ga do danes niso našli, čeprav tla v okolici šaleškega gradu votlo donijo.

Velenjski grad pa ima tudi svoj skrivni rov. V bližini lesenega mostu stoji vodnjak. Sega 50 metrov v globino, do nivoja reke Pake. Vodnjak so nekoč lahko izpraznili. V primeru nevarnosti so tako prebivalci po nastalem rovu pobegnili z gradu.

Danes je na gradu muzej, ki obiskovalca popelje čez lokalno zgodovino. Obiščemo lahko še afriško zbirko Františka Foita in ostanke mastodonta.

Vodnjak na dvorišču, v katerega so vrgli Kunigundo.

Vodnjak na dvorišču, v katerega so vrgli Kunigundo.

 

Za zabavno raziskovanje gradov v Velenju in okolici toplo priporočam odlično publikacijo Pozojeva grajska pot okoli Velenja avtorjev Špele in Roka Polesa, ki je bila tudi vir nastanka tega članka. Najdete jo na naslednji povezavi: http://www.velenje-tourism.si/files/tourism/pohodnistvo/pozojeva-grajska-pot-zlozenka.pdf.