Sredi čarobnega Krasa, kjer lahko v vsakem letnem času uživamo v njegovih lepotah, leži vasica z imenom Volčji Grad. Idilična vas, obdana z vinogradi, ima za te kraje nenavadno ime. Ste tudi vi pomislili na strašne volkove? Ali si predstavljate grad sredi vasi, v katerem ponoči straši?
Ime Volčji Grad ima več razlag.
Tisti, ki želijo vasi pritegniti več pozornosti, pravijo, da naj bi bilo v teh krajih nekoč veliko volkov.
Druga, verjetnejša, govori o tem, da je vas dobila ime po ovčarjih, ki so prišli iz vzhodnih krajev in so znali delati okusen ovčji sir. Ta naj bi šel v slast samemu presvetlemu dunajskemu cesarju.
Ovčarji so živeli v spodnjem delu vasi pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, okrog katere je bilo včasih pokopališče. Zato vaščani še danes pravijo temu delu vasi Brit'h. V prid tej legendi govori tudi zgodovina živinoreje, saj je na Krasu nekoč prevladovala ovčereja, katere arheološki sledovi so znani že iz mlajše kamene dobe.
Najverjetnejša, tretja razlaga, ki jo vaščani znajo povedati še danes, pripoveduje, da se je v vasi zdravila hudo bolna hči oglejskih grofov Marija Volcija. Bolni Mariji je prijal zdrav kraški zrak, da si je kmalu opomogla. Ozdravitvi v čast naj bi njena družina dala postaviti kapelo na mestu, kjer danes stoji cerkev. To so v stoletjih vaščani dograjevali in prezidovali do današnje podobe.
Vendar skrivnostne pripovedi in domišljija pripovedovalcev omenjajo tudi to, da naj bi Marija Volcija v vasi umrla in bila pokopana v zlati zibelki pod današnjo cerkvijo.
Na ta dogodek opominja v severovzhodni steni cerkve sv. Janeza Krstnika vzidan rimski nagrobnik, na katerem je vklesan priimek Volcija kot priimek matere umrle. V spomin na skrivnostno Marijo Volcijo naj bi njen priimek ohranili v imenu vasi Volčji.
Razlaga drugega dela imena, Grad, izhaja iz halštatskega gradišča Debela griža (griža pomeni velik kup kamenja), saj vaščani še danes mislijo, da je nekoč tam stal grad.
Prazgodovinsko gradišče iz železne dobe je na severozahodnem delu vasi. Nekdanjo naselbino je obkrožalo kamnito obzidje v skupni dolžini 1100 m, katerega ostanki, visoki od dva do štiri metre in ponekod široki do 15 m, so vidni še danes.
Volčji Grad je razdeljen na dva dela. Večina hiš je v večjem delu vasi. V manjšem delu Brit'h so le nekaj hiš, pokopališče in cerkev sv. Janeza Krstnika.
Volčji Grad je biser kamnoseške umetnosti in slovi po najlepših portalih na Krasu. Predvidevajo, da je bila tukaj velika kamnoseška delavnica že v 18. stoletju, kasneje v 19. stoletju pa so bile v vasi štiri delavnice. Delo volčjegrajskih kamnosekov je mogoče občudovati na skoraj vsaki hiši in se odraža na številnih lepo izklesanih portonih, konzolah, cerkvenih znamenjih (pilih), stopniščih in drugih kamnitih detajlih. V vasi imajo tudi veliko »šap«, oknikov, kamnitih vodnjakov in žlebov. Enega izmed žlebov vidimo nad vaško štirno (vodnjakom).
V vasi najdemo veliko mojstrsko oblikovanih in spomeniško zaščitenih portalov: pri Kamnarjevih na št. 40, Mrškovih na št. 24 ... Višek kamnoseškega ustvarjanja je portal iz leta 1847 na št. 52, pri Humnih, ki prikazuje zaščitnika vasi in cerkve Janeza Krstnika pri krstu Jezusa na reki Jordan.
Po vasi in njeni okolici je speljana učna pot Pot kamna, kjer spoznavamo tako kulturne kot naravne znamenitosti Volčjega Grada, pile, »japenco« (jamo za gašenje apna), Debelo grižo z ostanki halštatskega gradišča, ostanek kamnoloma, pastirsko hiško, suhe zidove z »vrzelami« (vhodi na parcele), kraško brezno (»bezen«), dolino »Globočnjak«, kaverne, kale, obzidano vrtačo.
Pot je lahka in dolga pet kilometrov.
Ne glede na letni čas, ki ga boste izbrali za ogled vasi, boste v njej doživeli mirnost in spokojnost tega kraškega bisera. Sprehodite se po vaških ulicah in občudujte dela velikih kamnoseških mojstrov, posedite na vaškem trgu, obiščite cerkev in poiščite kamnito ploščo, posvečeno Mariji Volciji.
In ko se boste ob mraku vračali z Debele griže proti vasi, za trenutek postojte in prisluhnite tišini. Morda boste v daljavi zaslišali zavijanje volkov. Saj resnici na ljubo še danes nihče ne ve, po čem je vas dobila ime.
Viri:
