Grad Polhov Gradec

Nekoč sta bila v Polhovem Gradcu dva gradova. O tistem na griču Kalvarija priča danes le še nekaj z rušo prekritega zidovja.

Lepo ohranjen spodnji grad stoji še danes. V njem je Muzej pošte in telekomunikacij.

Spodnji grad naj bi sezidal ugledni lastnik gospostva Gašper pl. Lamberg. Kasneje ga je preuredil baron Baumgarten Polhograjski, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Postavil je znameniti Neptunov vodnjak in angleški stolp z uro. Za baroni Polhograjskimi je na gradu gospodoval tudi grof Richard Ursini Blagay, ki je zaslužen za odkritje znamenitega blagajevega volčina.

Po ljudskem izročilu naj bi gradu "dal" ime neki škof, ki ga je na poti dohitela noč in jo je moral preživeti v gozdu. Ponoči so mu polhi uničili vso konjsko opremo. Ko je zjutraj videl, kaj so nočni veseljaki naredili, je menda glasno vzkliknil: "Tu je pravi polhov gradec."

Kako je grof Richard Ursini Blagay odkril in zaščitil znameniti blagajev volčin, pripoveduje naslednja zgodba.

 

Kraljeva roža

Nekdanji lastnik gradu Polhov Gradec grof Richard Ursini Blagay je bil zanimiv mož. Obdajal se je z lepimi stvarmi in bil strasten naravoslovec. Sodeloval je s kustosom ljubljanskega deželnega muzeja Henrikom Freyerjem. Na grajskem vrtu je vzgajal vrtnice, nanj pa vabil številne poznavalce rožnega olja iz Bolgarije in Romunije.

Ko se je leta 1837 razcvetela pomlad, so mu domačini prinesli dišeče belo-rumene rože, ki so cvetele po Polhograjski gori. Pravili so jim jožefice, saj so cvetele okoli jožefovega.

Grof je cvetlico poslal v Ljubljano, kjer je kustos ugotovil, da gre za do tedaj še neznano rastlino iz vrst volčina. Grofu na čast so rastlino poimenovali Daphne blagayana, blagajev volčin, s tem pa se je začela svetovna slava te cvetlice.

Leto pozneje se je saksonski kralj Friderik Avgust II., tudi sam navdušen naravoslovec, na poti v Dalmacijo ustavil v Ljubljani. Obiskal je deželni muzej, kjer mu je Freyer pokazal blagajev volčin. Navdušeni kralj jo je hotel videti še naravi.

V Polhovem Gradcu ga je z vsemi častmi visokega gosta sprejel grof Richard Ursini Blagay. Povzpela sta se na Polhograjsko goro, kjer je kralj pred cerkvijo svetega Lovrenca nabral nekaj cvetočih jožefic. Po kraljevem odhodu je dal grof septembra na Gori postaviti štiri metre visok obelisk, ki stoji še danes.

Ker je blagajev volčin videla saksonska visokost, se ga je oprijelo ime kraljeva roža. Kranjski deželni zbor je konec 19. stoletja izdal odlok o zaščiti te rastline, kar je bil verjetno prvi uradni dokument o zavarovanju kakšne rastline.

 

Vir: Marjeta Zorec, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana