Ob vznožju Huma, ki se vzpenja nad Laškim, stoji srednjeveški grad Tabor, ki mu Laščani pravijo tudi »Stari grad«. O njegovem nastanku je bolj malo zapisanega.
Zgradili naj bi ga za urade zemljiške gosposke in njim pripadajočega deželskega (krvnega) sodišča kmalu po nastanku laške gospoščine v 12. stoletju.
Grad je stoletja pripadal Habsburžanom in njihovim družinskim plemiškim vejam. Zaradi ugodne lege in trgovskih poti je imel laški okoliš odličen gospodarski položaj. Trdnjavo nad Savinjo so lastniki večino časa prepuščali v zakup ali kot poroštvo različnim grofom in baronom, zaradi česar je grad počasi propadal.
Kot lovski dvorec so ga uporabljali še Celjski grofje, ki pa so urade z gradu preselili ob vznožje hriba v trški del današnjega mesta. Med turškimi vpadi je gosposka grad prepuščala tržanom. V njem so taborili (od tod ime Tabor) in se tako zavarovali pred napadi Turkov. Po tem obdobju je grad sameval in propadal.
Grad Tabor je v 80. letih prejšnjega stoletja prenovila Pivovarna Laško. Zunanjost je ohranila prvotno podobo srednjeveške utrdbe, z ohranjanjem kulturnozgodovinske dediščine pa je notranjost opremljena v duhu nekdanjih graščakov.
Tako kot v večini gradov tudi v laškem domišljijo burijo legende. Predvsem tista o zakopanem zakladu in brezčutnem graščaku.
Zaklad na laškem gradu
Na laškem gradu je nekoč živel graščak, ki je svojim podložnikom nalagal težke dajatve. Nikdar mu ni bilo dovolj ne denarja ne blaga.
Nekega dne je na grad prišel berač in prosil miloščine. Graščak ga je surovo odgnal od grajskega praga, a berač ga je preklel in graščak se je s svojim denarjem in zlatom vred pogreznil globoko v zemljo.
Minevala so leta. Graščaka že davno ni bilo več, a pripoved o njegovem izginotju in o zakladu pod gradom je živela dalje in burila duhove marsikateremu Laščanu in naključnemu popotniku. Kdor bi hotel rešiti ukletega graščaka, bi moral na sveti večer oditi z vozom na grad. Tam bi se mu odprla vrata v grajsko klet. Polne kadi zlata bi postale njegova last in graščak bi bil rešen.
Nekega svetega večera se je nek pogumen kmet res odpravil na grad. Našel je zaklad, ga naložil na voz in pognal vola. Od veselja, da je tako nenadno in tako silno obogatel, je vzkliknil: "Doslej sta mi pomagala Gospod Bog in sveti Florjan, odslej pa naj mi pomaga, kdor hoče!"
Te besede je izrekel kmet, še preden je prestopil grajski prag. Zemlja se je v tistem trenutku zopet odprla in pogoltnila zaklad z volom vred. Kmet pa se je ponovno podal v varstvo Gospoda Boga in svetega Florjana.
Kljub nesrečni kmetovi izkušnji iskanja zaklada pod laškim gradom še vedno ni bilo konec.
Preprečilo ga ni niti izročilo, da bo tisti, ki bo zaklad odpeljal, umrl še isto noč.
Je pa v Laškem živel prebrisan krojač, ki je naredil bister načrt za dviganje zaklada. Kupil je staro, že obnemoglo kljuse in se z njim odpravil na grad. Po dolgem iskanju je našel sod, poln rumenih cekinov. Krojač je hitro naložil zaklad na kobilo in jo pognal čez prag gradu. Tako je bila kobila tista, ki je zaklad odpeljala in ne bistroumni krojač. Ko je kobila mukoma pripeljala zaklad do krojačevega doma, se je izmučena zvrnila in poginila. Zviti krojač je hitro pospravil zaklad, da ljudje ne bi izvedeli zanj. Počasi in skrbno je trošil denar in mirno ter srečno živel do konca svojih dni.
Vir:
- Najlepši slovenski miti in legende, zbrala Dušica Kunaver, Mladinska knjiga 2005.
