Grad Vinica

Kot stražar se nad Kolpo dviga grad Vinica, ki se v vsej svoji lepoti ogleduje v gladini reke, ki počasi teče pod njim.

Grad Vinica se v srednjeveških dokumentih ne omenja, po Valvasorju pa naj bi stal že pred letom 1227. Njegovi takratni lastniki Auerspergi naj bi ga v tistem času prodali gospodom iz Loža. Pozneje so si lastništvo podajali Purgstallovi, Gusičevi in drugi.

Današnja stavba, zgrajena na ruševini predhodne rimske utrdbe, ne razodeva tako zgodnjega izvora, predvidevajo pa, da je naslednica srednjeveškega dvora ali gradu, ki naj bi po ljudskem izročilu stal v bližnji Volčji vasi. V gradu je še zmeraj ohranjena grajska kapela, za katero se da sklepati, da bi lahko bila zgrajena že v 14. stol.

Grad Vinica je bil v času turških vpadov utrjen z obzidjem in stolpi. Leta 1469 in 1471 sta bila dva hujša napada, vendar Turkom trga nikoli ni uspelo osvojiti. Leta 1555 je grad skoraj povsem uničil požar.

Danes je grad Vinica prenovljen, v njem pa sta vinoteka in hotel z luksuznimi apartmaji.

Grb Viniškega trga

Na grbu je upodobljen zlati grifin (mnogi ga zamenjujejo z zmajem) v pozi rampant, ki drži grozd. Simbol grifina pomeni: hrabrost, kljubovalen pogum, budnost in varuh zaklada. Poza rampant pomeni pripravljenost na boj. Modra tinkura so: čast, slava, poštenost, zvestoba, trajnost. Zlata tinkura so: veličastnost, ugled, vrhovnost, dostojanstvo, bogastvo in se podeljuje za posebne zasluge. Grozd predstavlja glavno panogo Viničanov.

Viniški grad ni izjema med gradovi. O njem je kar nekaj zgodb, ki pa so predvsem povezane s turškimi vpadi.

 

Kako je sv. Marija rešila Viničane

Nekega dne se na hrvaški strani Kolpe pojavi turška konjenica. Majhna četica Viničanov zbeži na hrib Žeželj, da si pri cerkvici sv. Marije najde pomoči. Prestrašeni so v procesiji hodili okoli cerkve in molili k zaščiti. Turki, ki so videli procesijo, so sklepali, da je zbrana velika vojska, in so pobegnili. V zahvalo Mariji so Viničani vsako leto romali na Žeželj, in to počnejo še danes.

Lepa Alijana

Leta 1562 so na viniškem gradu mirno živeli grof Blagaj, grofica Ljudmila, njuna hči Aljana in vitez Ahac, Ljudmilin brat.

Prav nasprotno pa je bilo življenje na sosednjem gradu grofa Frauensteinerja zelo nemirno. Njegova sestra Slada je snovala maščevanje, saj ji je Ljudmila pred osmimi leti speljala ljubimca grofa Blagaja.

Nekega dne so se pod gradom utrdili Romi. Salda se je napotila k njim in prosila poglavarjevo ženo Čirikli, da ugrabi Alijano. Rečeno – storjeno. Romi so Alijano ugrabili, jo ostrigli, preoblekli v fanta, preimenovali v Omarja in jo prodali Osman paši iz Vranduka.

Ko je napočil čas, da gre Omar v janičarsko šolo, ga je Osman paša vzel s seboj na roparski pohod. V Ljubljani so izvedeli, da se bližajo Turki. Med branitelji mesta je bil tudi vitez Ahac. Ko so se odprla ljubljanska mestna vrata, so se Turki pognali v beg, pri tem pa jim je uspelo zajeti Ahaca in njegovega prijatelja Marka Gradnikarja.

Omar je ujetnika prepoznal. Ponoči se je splazil k njima, jima prinesel turška oblačila in vsi trije so na konjih pobegnili v Ljubljano. Med potjo Ahac spozna, da ga je rešila nečakinja Alijana.

Ob vrnitvi v Vinico je na gradu grofa Blagaja zavladalo nepopisno veselje. Zlobna Salda se je kaznovala sama, z izdajalskim vitezom Frauensteinerjem pa so obračunali Turki.

In kot se za vsako dobro zgodbo spodobi, sta se čez nekaj mesecev poročila Alijana in Marko ter živela srečno do konca svojih dni.

 

 

Vira:

• Zorec, Marjeta, Najlepše zgodbe s slovenskih gradov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009.
• Wikipedija.