Potep po dolini Voje
Nedaleč od Bohinjskega jezera leži s soncem obsijana dolina Voje, ki sega prav do vznožja Triglava. Največja privlačnost te ledeniške doline je reka Mostnica, ki si je v dolini urezala slikovita korita. Ta so na nekaterih mestih visoka tudi do 20 metrov, voda pa v slapovih pada iz korita v korito.
Druga privlačnost doline Voj so prostrane senožeti. Nekdanje staje so spremenjene v počitniške hišice, raztresene po travnikih, po katerih se pase živina.
Pot se začne v Stari Fužini, od koder nas steza s parkirišča popelje čez travnik do košatega bukovega gozda. Kmalu pridemo do korit reke Mostnice in Hudičevega mosta, s katerega se nam odpre izjemen pogled v veličastno globino struge s tolmuni.
Nadaljujemo po levem bregu do naslednjega mostu, kjer se pot razcepi in poteka vzporedno po obeh bregovih. Voda, ki teče čez bel prod, se nekoliko umiri. Tukaj se ji približamo, poizkusimo, kako mrzla je (v poletnih mesecih ima le okoli 8 °C), in občudujemo zelenomodre tolmune, v katerih se zrcalijo gore nad dolino.
Nadaljujemo ob slikoviti strugi, izdolbeni v bele apnenčaste skale, ob mogočnih brzicah, kjer se razpenjena voda v slapovih pretaka iz korita v korito.
Nekoliko naprej pridemo do »slončka«, skale, ki namaka svoj »rilec« v kristalni tolmun. Do zgornjih, še mogočnejših korit nas pot vodi mimo skulptur, ki jih je izoblikovala voda. Korita si je mogoče ogledati z ozkih brvi nad gosposkimi stenami struge. Poti se pri tretjem mostu združita in nas vodita do koče bohinjskih prvoborcev, od koder je lep pogled na ledeniško dolino tipične oblike U, ki se razprostira pod kočo.
Od tod dalje se začenjajo sončne senožeti. Med raztresenimi stajami se pase živina. Prijetno zvonjenje kravjih zvoncev in njihovi zvedavi pogledi nas bodo spremljali vso pot po dolini. Tu lahko tekamo, vriskamo in prisluhnemo odmevu svojega glasu.
Na koncu doline se kolovoz konča. V smeri šumenja nadaljujemo pot do slapu, kjer trčimo v nepremagljivo steno visokih gora. Popotovanje skozi Voje je tako končano.
Hudič in duša prvega
Zgodba o Hudičevem mostu
Nekoč, pred davnimi časi, so si želeli Bohinjci zgraditi most, da bi laže prečkali strme stene in korita reke Mostnice. Pa ga niso in niso mogli zgraditi. Vse, kar so zgradili čez dan, jim je ponoči nekdo porušil. Obupani so gradili naprej, vendar zaman, vsako jutro je vladalo pravo razdejanje.
Nekega dne je nekemu možu prekipelo: »Hudič naj dela ta most, jaz ga že ne bom!« je zakričal.
Ko so Bohinjci naslednjega dne prišli do reke, so videli hudiča, kako je začel namesto njih sam graditi most. Nekaj časa so ga nezaupljivo gledali, nato ga je najpogumnejši vprašal, kaj želi v zameno.
»Vzel bom prvo dušo, ki bo prečkala most!« je dejal hudič in zidal dalje. Ljudje so se prestrašili. »Kaj nam bo most, če bo cena tako velika,« so šepetali.
Med Bohinjci pa je bil tudi prebrisan kmet. Ko je bil most končan, je prišel hudič čakat prvo dušo, ki bo prečkala most. Kmet je s seboj pripeljal psa, v košari pa je imel zavito velikansko kost. Kost je zalučal čez most in pes je stekel za njo. Tako je bila prva duša, ki je prečkala most, pasja.
Ko je hudič spoznal, kako so si ga Bohinjci privoščili, je od jeze tako zamahnil z repom, da je porušil ograjo na mostu.
Tako je most dobil svoje ime. Porušeno ograjo so čez čas zaradi varnosti ponovno pozidali.
Zahtevnost
- Pot je nezahtevna in lahko prehodna.
Čas obiska
- Dolino Voje lahko obiščemo na sončen dan v vsakem letnem času.
Dolžina izleta
- Stara Fužina–korita Mostnice–koča: 1 ura.
- Koča–slap: 40 minut.
- Vrnitev: 1 ura 40 minut.
- Skupaj: 4 ure.
Vir:
- Mihelič, Tine, Julijske Alpe: planinski vodnik. Del 1, Bohinjske gore, Sidarta, Ljubljana, 1995.
