Strunjanska cerkev Marijinega prikazanja

Sredi Krajinskega parka Strunjan, od koder se po stezi vzpnemo na vrh Mesečevega zaliva, stoji cerkev Marijinega prikazanja. Prvotna cerkev je na tem mestu stala že okoli leta 1200. Zanjo so skrbele redovnice benediktinke, ki so imele svoj samostan ob cerkvi sv. Basa, današnji Vili Tartini.

V noči med 14. in 15. avgustom leta 1512 se je pri vratih stare cerkvice čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria prikazala Marija.

Po tem dogodku se je cerkev preimenovala v Sveta Marija od prikazanja (Santa Maria della Visione). S časom je postala pomembna istrska božja pot, ki se je priljubila tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem. Podobo prikazanja, ki še danes krasi glavni oltar, je okoli leta 1520 narisal slikar Francesco Valerio.

Prikazanje

Stara piranska pripovedka pripoveduje:

Zgodilo se je nekoč v tistem davnem času na nekem pozabljenem, a nikoli umrlem koščku zemlje, kjer je narava s svojo čudežno roko narisala hrib, pod njim zaliv in morje, in zdi se, kot da v pesmi valov zeleni hrib ljubkuje sinje morje in zemlji v objemu z njim zastaja dih. In v tej podobi rajski živijo ljudje, prav tako lepi kot pridni, ki v potu svojih rok nadaljujejo čudežno umetnino narave. Na terasastih pobočjih hriba so najlepši oljčni gaji in pod njimi dišeči vinogradi in potem prav na dnu nad morjem razgrnjena pajčevina solnih polj in belo zlato, ki se v vročini zaje v presuho kožo, a daje moč tistemu, ki ga zaužije. Tam v Strunjanskem zalivu se je zgodilo.

Tiste temne noči med 14. in 15. avgustom se ni prikazala niti luna niti njene svetleče sestre zvezdice ne. V tihoti noči je bilo čutiti le čuden nemir. Živali so utihnile, veter se je potuhnil. Še ples morskih valov se je stopil z neslišno in negibno črno temo. V velikem vinogradu, ki se je razprostiral tik pod vrhom hriba, so najemniki s tesnobo v srcu zaključevali svoja dela. Nato so hitro odhiteli na svoje domove, srečni, ko so zaloputnili in zapahnili hišna vrata za seboj.

Le dva revna in pogumna čuvaja vinogradov sta vestno opravljala svoje delo. Ime jima je bilo Peter in Janez. Budno sta pazila na zoreče grozdne jagode. Šum njunih korakov se je hitro izgubljal med rastlinjem. V dolgi črni noči, ko ne vidiš niti do prstov svojih nog, sta bila čuvaja Peter in Janez zatopljena v svoje misli in prevzeta od skrbi za družino. Tistih nekaj dukatov, ki sta jih zaslužila, bo komaj zadostovalo za jesen in zimo.

Nenadoma pa se je tam pri vratih stare cerkvice nekaj zableščalo v prosojni svetlobi tisočerih lun. Oba hkrati sta zaznala čudežno prikazanje sanjsko lepe belo oblečene žalostne Marije. Sedela je na ostankih nekdaj prekrasnega obokanega stebra in s prstom kazala v tla. Presenečenima in prestrašenima čuvajema, ki jima je zastal dih in onemel pogled, je potožila:

»Pozabili ste name, čeprav bedim nad vami. Nič več ne gorijo sveče pod mojo podobo, cerkvica je zanemarjena in kamen se kruši z zidov.« Iz njenih oči je pritekla biserno bela solza, ki se je ob stiku s tlemi razpršila v tisoče bisernih solzic in nenadoma, kot se je utrnila, zableščala in prikazala, tako nenadoma je ugasnila in izginila žalostna Marija Strunjanska.

Preteklo je nekaj časa, da sta se nepremična in zasanjana čuvaja zavedela. Spogledala sta se in se brez besed spustila v tek proti domovanju piranskega gospoda duhovnika. Tja sta prispela ob svitu, ko se je gospod ravno pripravljal na zgodnjo jutranjo mašo. Vsa zasopla sta razlagala nenavadno nočno dogodivščino. Duhovnikovo srce je v sramu zatrepetalo. Če se je resnično prikazala in potožila nad zanemarjeno in od potresa porušeno cerkvijo, je imela prav.

Presvetli je čuvaja poslal domov, sam pa se je odpravil k strunjanski cerkvici. Želel je izvedeti resnico. Usedel se je na mesto prikazanja in začel goreče moliti. Nenadoma se mu je oko ustavilo na nečem, česar prej ni videl. Prav tam, ob tistem porušenem, nekoč prekrasnem obokanem stebru, kjer naj bi sedela in s prstom kazala v tla, prav tam, kjer naj bi njena biserno bela solza padla na tla, je zagledal. Sredi zelene trave je kot po čudežu rasel grmiček z drobnimi golimi olesenelimi vejicami, na katerih so se bleščale drobe biserno bele solzice. Rastlinico si je pobliže ogledal. Nikoli v življenju še ni videl ali bral ali slišal govoriti o takšni rastlinici. Razumel je sporočilo. Zgodil se je čudež.

Od takrat se tisti drobni oleseneli grmiček imenuje marijine solzice. V naravi ga je težko najti ali videti. Govori pa se še danes, da je vedno tam, kjer se zgodi Marijino prikazanje.

 

Vir:

• Stare piranske pripovedke avtorice Sadhvi Savitri Puri (Tatjane Ploj).