Jure Grando
Sredi Istre, nedaleč od Pazina, je čisto majhna zaspana vasica Kringa. Sama vasica se po videzu v ničemer ne razlikuje od drugih istrskih vasic. Sredi malega vaškega trga, ki je enak drugim vaškim jedrom malih istrskih vasic, stoji drevo. Na eni strani se dviga cerkev z zvonikom. Na drugi strani stoji zapuščena vaška šola. Samo ena stvar loči Kringo od drugih zaspanih malih istrskih vasic v okolici. V njej naj bi, kot je pisal Janez Vajkard Valvasor, živel prvi znani vampir po imenu Jure Grando.
Zgodovina pripoveduje, da naj bi bil Jure Grando za časa življenja vaški nepridiprav. Kaj vse je ušpičil, ni znano. Živel naj bi kakšen kilometer iz vasi, kamor so ga izgnali vaščani. Morda je bil le nezakonski otrok in zato izobčen iz vaškega življenja ali pa prosvetitelj, ki ga Cerkev ni marala.
Kakor koli že, Cerkev molči. Med rojstnimi knjigami in knjigami duš manjka tista s podatki od 1600 do 1700, za stoletje, v katerem naj bi se Jure v Kringi rodil in živel. Skrivnostni so tudi domačini. Eden izmed njih je povedal, da so ga kot otroka strašili, da ga bo odpeljal Jure Grando, če doma ne bo opravil vseh nalog. V skrivnost je zavito tudi mesto, kjer naj bi bil Juretov grob. Pokopališče so med vojnama prekopali in tako se je sled za Juretovim grobom izgubila. Vendar domačini pravijo, da naj bi nekdo v vasi le vedel, kje so njegove kosti, pa tega noče izdati.
Kot poroča Valvasor, naj bi že v noči po pogrebu videli Jureta Granda, kako hodi naokoli. Duhovnik, ki ga je pokopal, ga je zalotil sedeti za vrati, ko je po sedmini zapuščal pokojnikovo hišo. Nato so ga večkrat videli pohajkovati po vaških ulicah. Trkal je po hišah in nemalokrat se je zgodilo, da je v tistih hišah nekdo umrl. Še vedno je spal s svojo vdovo, ki pa je čez čas imela vsega dovolj in se je po pomoč zatekla k županu Mihi Radetiću.
“Leta 1672 so v Kringi hoteli zabiti kol v truplo Jureta Granda. Ker kol ni hotel v telo, so mrliču odrezali glavo. Tega drznega dejanja so se lotili Mikolo Nyena, Stipan Milasić, Miho Radetić, Mattio Chericatin, Nikolo Macina, Jera Macina, Jura Sorsić, Martin Udorejčić in Mikula Crairaer,” je 1689 leta v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvasor.
Župan je zbral nekaj mož. “Odločili so se, da bodo nemirnega pokojnika pomirili. Odpravili so se na pokopališče, s seboj vzeli dve laterni in križ ter odkopali grob. Videli so, da je mrlič v obraz lepo rožnat in da ima odprto žrelo. Ob pogledu na pošast so se tako ustrašili, da so zbežali. Župana je prizadelo, da se devet živih boji enega mrtvega. Prepričal jih je, da so se vrnili h grobu. Tokrat so poskušali v mrtveca zabiti kol, vendar se jim to ni posrečilo, ker se je kol vedno odbil. Ob teh poskusih je župan igral duhovnika, mrtvemu je molel pod nos križ in ga nagovarjal: 'Glej, štrigon, tu je Jezus Kristus, ki nas je rešil pekla in je za nas umrl! In ti, štrigon, ne moreš najti miru!' In še druge podobne očitke je govoril ta eksorcist, medtem ko so pošasti iz oči začele teči solze.” Ker trupla niso mogli prebosti s kolom, so mu nato odsekali glavo. Ob tem naj bi Jure Grando zakričal in se zvil, kot bi bil živ. Krvavi grob so zatem zasuli in v vasi je bil mir. Valvasor zaključi, da je sam govoril z ljudmi, ki so bili zraven.
Danes je vasica zapuščena. Pred nekaj leti pa so se sem zgrinjali avtobusi turistov. Potem je zgodba počasi utonila v pozabo, mali muzej so zaprli. Na Jureta Granda spominjata le na staro šolo obešena spominska tabla in lokal Vampire.
Vir:
